Pred 50 leti je Mercedes-Benz z eksperimentalnim modelom ESF 13 predstavil varnostno tehnologijo, ki se je v serijskih avtomobilih uveljavila šele precej kasneje.
Leta 1972 je bila varnost avtomobilov v znamenju številke 13. Mercedes-Benz je na sejmu Transpo 72 v Washingtonu 31. maja 1972 predstavil eksperimentalno varnostno vozilo, na kratko ESF 13. Z rešitvami, kot so protiblokirni zavorni sistem ABS, zračne blazine za vse potnike, sistem žarometov s halogenskimi žarnicami in tudi vzporedni brisalci, je bil znanilec razvoja novih varnostnih sistemov, ki so zaznamovali naslednja desetetja.
ESF 13 je bil del obsežnega programa razvoja varnosti Mercedes-Benza v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v katerem je bilo ustvarjenih več kot 30 eksperimentalnih vozil. Tudi tokrat je za osnovo služil Mercedes-Benz 250 (W 114), inženirji pa so za ESF 13 uporabili tudi dele iz športnega 350 SL (R 107). Tudi vizualno je bil nekoliko futurističen za limuzino zgornjega srednjega razreda.
Tehnično so bile razlike še bolj očitne, saj je bil seznam aktivnih in pasivnih varnostnih rešitev, precej dolg in je odražal najsodobnejše raziskave varnosti iz leta 1972. 
Poleg ABS-a, halogenskih žarometov, sistemov za pranje žarometov in vetrobranskega stekla ter vzporednega brisalca, so inženirji predstavili še številne druge rešitve. Za dodatno izboljšanje pasivne varnosti potnikov v vozilu in tudi pešcev so bili različni sestavni deli obloženi s penastimi komponentami ali pa so bili prilagojeni oblikovno.
Na sprednjih sedežih so bili tritočkovni varnostni pasovi z omejevalniki sile, ki so se samodejno zapenjali, ko so se vrata zaprla. Varnostni volanski obroč z blažilnikom udarcev so dopolnile zračne blazine za voznika in sovoznika ter zračne blazine za potnike zadaj. Zadaj so bili tudi tritočkovni varnostni pasovi z omejevalniki sile in vztrajnostnimi koluti. Medtem ko sta imela voznikov in sovoznikov sedež vzglavnike, je to nalogo zadaj prevzela nova vrsta varnostne mreže.
Preberite še: S katero znamko izgubite največ? Tako so pokazale raziskave
ESF 13 je tako doživel premiero številnih tehnologij, ki so se kasneje znašle v serijski proizvodnji. Na primer, protiblokirni zavorni sistem ABS je postal standard v razredu S serije 116 leta 1978, voznikova zračna blazina z zategovalnikom pasu za sovoznika pa je sledila v razredu S serije 126 leta 1981.
ESF 13 je v dolžino meril kar 5,23 metra in je bil 55 centimetrov daljši kot kasnejši serijski model, od tega je 42 centimetrov pripadalo sprednjemu podaljšku s hidravličnim blažilnikom udarcev. Pod motornim pokrovom je bil predviden šestvaljni pogonski stroj, skupna teža pa je znašala zajetnih 2.100 kilogramov, oziroma 705 kilogramov več kot v serijski izvedbi.