Pred tridesetim leti je Opel na avtomobilskem salonu v Ženevi predstavil študijo Maxx, ki je ki je že takrat predstavljala novo obliko mobilnosti
Majhen, prilagodljiv in izjemen: leta 1995 je Opel na avtomobilskem salonu v Ženevi predstavil študijo Maxx, avtomobil za različne življenjske sloge, okuse in potrebe. Običajni avtomobili jim ne morejo slediti; njihova vsestranskost dosega svoje meje, toda Maxx kaže pot iz te omejitve, s temi besedami so pri Oplu takrat pospremili svetovno premiero koncepta variabilnega avtomobila za mestno okolje.
Opel je ubral tudi nove pristope pri karoseriji, zunanja obloga ni bila izdelana iz stisnjene jeklene pločevine, temveč je bila sestavljena v modularno konstrukcijo predvsem iz ekstrudiranih aluminijastih profilov. Različni deli so bili zvarjeni skupaj, da so tvorili celico, delno izpostavljeno in vključeno v zunanjo in notranjo strukturo kakršna je bila prej znana pri gradnji letal, a popolnoma nova za avtomobilsko proizvodnjo in za katero je Opel pridobil patentne pravice.
Z dolžino le 2,97 metra ter širino in višino 1,58 metra je imel dvovratni malček razmeroma veliko prostora. Kot dvosed je ponujal 500 litrov prostornine in je lahko prevažal tudi do dva metra dolge predmete. Če bi bili zraven otroci, je bil zadnji sedež vgrajen v aluminijasto konstrukcijo.
Poleg tega je inovativna zasnova omogočila razmeroma enostavno izdelavo vozil z različnimi medosnimi razdaljami in dolžinami na Maxxovi osnovi. Na isti platformi so lahko zgradili kabriolet, pick-up, terensko vozilo, kombi ali taksi. Ideja Maxxa je bila preprosto rasti z različnimi zahtevami in omogočiti uporabnikom, da spremenijo karoserijo in notranjost tudi po nakupu vozila.
Poleg robustne aluminijaste konstrukcije je imel Maxx že pred 30 leti voznikovo zračno blazino in protiblokirni zavorni sistem (ABS). Sprednje vzmetenje je izhajalo iz modelov srednjega razreda Vectra in Omega, rezervoar za gorivo pa je bil nameščen med zadnji kolesi za optimalno varnost, medtem ko je aluminijasta struktura ščitila zadnji del in oblikovala deformacijsko strukturo spredaj. Zaradi uporabe lahke kovine je konceptno vozilo tehtalo le okoli 650 kilogramov.
Le nekaj mesecev po ženevski premieri je bil Opel Maxx na odru IAA v Frankfurtu kot cestno primeren prototip na lahkih magnezijevih platiščih, s karbonskimi vratnimi ploščami in blatniki ter z varčnim motorjem. Takrat najsodobnejši litrski motor – prvi trivaljni bencinski stroj, ki ga je za serijsko proizvodnjo razvil evropski proizvajalec avtomobilov – je po moči prekašal celo nekatere takratne štirivaljne motorje. V takrat veljavnem testnem ciklu Euromix je mali Opel potreboval samo 3,9 litra bencina na 100 kilometrov pri stalni hitrosti 90 km/h.
Ideje so bile torej velike, izplen pa nikakršen, saj je konceptni Maxx tako kot še nekatere druge Oplove ideje, končal v predalu.
