Izpit za motor je naredil le dan po smrti princese Diane!
V prijetnem pomladanskem vremenu so naše ceste spet preplavili motoristi. Glasbenik Marko Vozelj pa je eden tistih, ki je sezono odprl že marca. A kot pravi sam, nerad šteje razdalje, ki jih v eni sezoni prevozi, saj mu motor predstavlja predvsem sredstvo za užitek, ne štetje kilometrov.
Sploh pa se izogiba nekaterim bolj slovitim motorističnim cestam, ki so v zadnjem času postale prave »romarske poti«.
Več časa kot v sedlu motorja preživi za volanom. In čeprav je izpit naredil šele za mlajšim bratom, mu dandanes vožnja predstavlja velik užitek. Narava glasbenega poklica mu je narekovala na tisoče kilometrov, s čimer je pridobil tudi samozavest za vožnjo.
Na ušesa mi je prišlo, da ste že leta motorist. Kdaj ste prvič letos sedli na motor?
Da, res je. V resnici se je letos zgodilo nekaj čudovitega, in sicer dobil sem nov motor. Takoj ko je prišel, sem ga postavil na cesto in se tako vozil že marca. Izpit pa imam že vrsto let.
Ne spomnim se točnega datuma, vem le, da sem ga naredil dan po smrti princese Diane (31. avgust 1997). Paparaci na motorjih so bili takrat poglaviten krivec.
Ko je tako prišla izpitna komisija, so mi položili na srce, naj na motorju predvsem uživam, ne pa da se podim naokrog. (smeh)
Kam ste se prvič podali z novim motorjem?
S prijateljem Boštjanom, s katerim letno skupaj narediva največ motorističnih kilometrov, sva se odpravila k Madroniču ob Kolpo na ribe. Najraje namreč vozim po jugu Slovenije, sploh po Beli krajini.
Všeč so mi vasi proti Vinici ali na drugo stran proti Osilnici. Tam je namreč čudovita ovinkasta cesta, posebej čislana med motoristi – iz Osilnice proti Ribnici.
Kateri je bil vaš prvi motor?
Po opravljenem izpitu sem prvi dve leti imel v lasti čoperja – Suzukija Intruderja 800. Ti so bili takrat zelo priljubljeni. A kaj, ko so se vsi motoristi družili za vikende, ki pa so bili pri meni predvsem glasbeno obarvani.
Tako sem postal samotni jezdec. (smeh)
Kmalu sem se motorja seveda naveličal in motociklizem opustil. Tudi po poroki in v času ustvarjanja družine časa za motoristične podvige ni bilo, pred kakimi 7 leti pa me je ponovno pičilo.
Za preizkus sem si vzel Kawasakija Versis s 650 kubičnim motorjem, da bi videl, če je to še zame ali ne. Pri motorjih ni tako kot pri kakšni drugi dejavnosti, recimo teku. Lahko si kupiš superge pa potem malo tečeš. Pri motorjih pa si noter ali pa nisi!
Po vseh teh letih bi sicer moral malo obnoviti svoje znanje, zato se bom letos zagotovo udeležil varne vožnje, ki sem jo pred leti v dar dobil od svojih treh deklet (žena in hčerki).
Nekako za to priložnosti doslej še ni bilo, letos pa je napočil skrajni čas. Je pa tako, da sem se s Kawasakijem prvi dve leti vozil predvsem v okolici, potem sem šele presedlala na daljše vožnje.
V ta namen sem si kupil nov motor, sprva sem se navdušil nad Yamaho Tracer, ampak na tej isti poskusni vožnji sem se usedel tudi na Triumfa. Ostalo je zgodovina.
View this post on Instagram
Torej sedaj vozite Triumfa?
Da. Najprej sem si omislil Tigra 800. Bila je ljubezen na prvi pogled! Lani pa so izdelali nov model in sem razmišljal o menjavi, namesto tega pa izbral novo različico Tigra 1200 GT Pro.
Všeč mi je, ker Triumfovi motorji že dlje časa nudijo možnost prilagajanja sedeža, kar mi pride zelo prav.
Kakšni so vaši načrti za to sezono? Kakšno daljše potovanje?
Želje so, ampak motor ni moja prva in edina izbira. Najprej je seveda glasba, zato moram vse načrte prilagoditi nastopom in koncertom, ki so običajno prav ob koncih tedna. Vsako leto pa si kljub temu vzamem čas za en daljši izlet, tako dvakrat ali trikrat za prespat.
Običajno se s kolegom Boštjanom odpraviva po Balkanu, kjer poiščeva kakšne kotičke neokrnjene narave, poleg tega pa sta mi všeč tudi prijaznost tamkajšnjih ljudi in odlična hrana.
Tudi ceste so lepo urejene. Letos je v načrtu, da se spet odpraviva tja dol, a pogosto ne načrtujeva dosti vnaprej, temveč slediva občutku.
Se raje vozite sami ali v družbi?
Sem pristaš skupine do treh ali maksimalno štirih motoristov. Največ kilometrov prevoziva skupaj z Boštjanom, s katerim se poznava še iz mladosti.
Z njim sva v osnovni šoli imela celo prvi glasbeni duet. (smeh) Moji soprogi namreč vožnja z motorjem ne ustreza, se mi pa včasih na krajših vožnjah pridruži tudi katera izmed hčera.
Prej ste dejali, da imate na Balkan lepe spomine in dobre izkušnje. Kako prijazne so sicer do motoristov slovenske ceste?
Sam imam s tem zelo dobre izkušnje. Če si kot motorist korekten, bodo tudi drugi udeleženci v prometu korektni do tebe. Mislim, če si previden, strpen itd. Mislim, da se ti to vrača. Tako je tudi v življenju.
Nekateri so arogantni in se vrivajo v vrsto, drugi pa so precej bolj potrpežljivi in strpni. Tudi na mejnih prehodih imam lepe izkušnje. Če je vroče, nas motoriste venomer spustijo naprej, da se ne kuhamo v toplih motorističnih oblačilih.
Le enkrat je neki carinik očitno vstal z levo nogo, pa smo čakali pri 50 stopinjah Celzija v vrsti z drugimi.
Kje pa nastane več idej za glasbeno ustvarjanje, za volanom avtomobila ali v sedlu motorja?
(smeh) V sedlu motorja izključim vse! Ne oglašam se na mobilni telefon, ne poslušam glasbe. Nimam pripomočkov, ki bi mi to omogočali in jih ne pogrešam.
Tudi pri teku se izogibam tem stvarem. Se mi zdi, da je bolj kot v pomoč dodatna nevarnost za motorista. Je pa za volanom avtomobila že kdaj nastala kaka ideja, morda ob poslušanju radia, razmišljanjih. A besedila vedno pišem zbran. Ko se usedem za mizo, si vzamem čas in se temu stoodstotno posvetim.
View this post on Instagram
Kako se vozite na koncerte? Ali še pomembneje, z njih?
Za zdaj se vozim kar sam, s svojim avtomobilom. Je pa res, da po vseh teh letih ne igram več na koncertih do 3. ali 4. ure zjutraj.
Na srečo je Slovenija majhna in temu primerno kratke razdalje med kraji. Sploh po koncertu, ko še poln adrenalina sedem za volan, je čisto fino, ker me drži vse do doma.
Če pa se mi zapirajo oči, se je tudi že zgodilo, da sem ustavil na črpalki in zadremal za kake pol ure.
Enkrat, še v mladih letih, sem zaspal kar na domačem dvorišču, ko sem se pripeljal s koncerta.
Kateri avtomobil pa je v vaši garaži?
Že več kot 15 let sem zvest Volvu. Prej sem vozil XC90, zdaj vozim V90. Volvo je meni ljuba avtomobilska znamka in avto s karakterjem.
Všeč mi je tudi, da kot voznik ne izstopam preveč in da je pomembna vrednota znamke prav varnost.
View this post on Instagram
In kateri je bil vaš prvi avtomobil? Ste ga podedovali ali kupili z lastnim denarjem?
Uh, nostalgija! Moj prvi avtomobil si je prislužil ime »Modra strela«. Šlo je za sinje modrega Trabanta karavana.
Poseben avtomobil, ni kaj. Z bratom sva ga dobila od očeta, zanj pa sva skrbela kot za punčico svojega očesa. Uh, to je bilo še analogno preverjanje bencina pa obračanje pipice na motorju, če je začelo cukati.
V prtljažnik sem uspešno pospravil dva velika zvočnika, zaradi njegove posebne pojave pa so kolegi na moj račun pogosto zbijali šale.
Tako je, kot pravijo. Prvega ne pozabiš nikoli!
Za kateri prekršek bi si najlažje prislužili kazen?
Včasih za telefoniranje, danes pa za minimalno prekoračitev hitrosti v naselju. V današnjih avtomobilih lahko hitro izgubiš občutek za hitrost.
Kaj pa ob srečanjih z vami porečejo policisti? Vas prepoznajo?
Da, seveda. Nekateri celo priznajo, da me oni ali njihove soproge rade poslušajo, spet drugi so bolj uradni.
Nikoli nisem igral na karto prepoznavnosti. Če sem storil prekršek, je prav, da dobim kazen. Sem pa pred nekaj tedni s prijatelji obiskal nogometno tekmo med Bayernom in Manchester Cityjem v Münchnu.
Ko smo se pozno ponoči vrnili domov, sem ponovno sedel v svoj avtomobil, pa so me že po nekaj metrih ustavili policisti in preverili, ali sem trezen. Seveda, nula nula!
Preberite še: Bo Brad Pitt res sedel za volan dirkalnika F1 v Silverstonu? To je resnica o 11. ekipi F1 pod vodstvom ustvarjalcev filma ...