V Hannovru se je pred 65 leti začela proizvodnja legendarnega Volkswagnovega Bullija, katerega tradicijo pa bo prihodnje leto nadaljeval električni ID.Buzz
Pred 65 leti so v nemških kinodvoranah vrteli komedijo Charleyeva teta s Heinzom Rühmannom v glavni vlogi, iz majhnih tranzistorjev se je slišal igral hit Elvisa Presleyja Love me tender in napočil je čas povojnega nemškega čudeža. Volkswagnov Hrošč je bil že leta 1955 najbolje prodajani osebni avtomobil in proizvodna količina je presegla milijonski mejnik. vozilo leta 1955, v tistem letu je tudi presegel mejo enega milijona.
Tudi Bulliija so iskali številni trgovci in obrtniki in v matični tovarni v Wolfsburgu, kjer so ga izdelovali že od leta 1950, še zdaleč ni več zadostovala za pokrivanje povpraševanja.
Na razpis za novo lokacijo načrtovane tovarne dostavnikov se je prijavilo več kot 235 mest in občin. Heinrich Nordhoff, generalni direktor družbe Volkswagenwerk GmbH in poznejši predsednik uprave družbe Volkswagen AG, je nadzorni svet uspel prepričati o svojem favoritu za tovarno – Hannovru. Bistvene prednosti so bile neposredna bližina prekopa Mittellandkanal in obstoječa ranžirna postaja.
Nordhoff je že takrat dejal: »Vrednosti podjetja ne določajo zgradbe in stroji, pa tudi njegovi bančni računi ne. Edino, kar je pri podjetju vredno, so ljudje, ki so v njem zaposleni, in njihova miselnost.«
Na začetku je v zasneženi zimi z gradnjo začelo 372 delavcev, že konec marca 1955 jih je na gradbišču delalo tisoč. Mehka, blatna tla je bilo treba zaradi začetka toplejšega vremena utrditi z dovozi, da so tovornjaki lahko dostavljali gradbeni material. Na lokaciji je zraslo tudi majhno, provizorično mesto z gradbenimi pisarnami, oskrbovalnimi barakami, barakami za prenočišča in menzami v šotorih. Hitro so se tukaj naselili tudi podjetni trgovci s prodajnimi stojnicami.
Po samo 12 tednih so bile stene visoke že več kot štiri metre. 28 žerjavov je delalo brez prestanka, 22 velikih mešalnikov je dnevno zmešalo 5.000 kubičnih metrov betona. Skupno so premaknili 1.750.000 kubičnih metrov zemlje – to je takrat ustrezalo 256.000 naloženim tovornjakom. Od maja 1955 je dnevno na ogromnem gradbišču delalo okrog 2.000 delavcev. Za vlivanje betona so porabili 600.000 kvadratnih metrov opažnega lesa. S tem bi lahko zgradili en meter široko leseno brv od Wolfsburga do Basla, je zapisal eden od novinarjev tistega časa.
Hkrati so pri Volkswagnu že usposabljali nove delavce za proizvodnjo. Z vlakom, ki je vozil posebej zanje, so se vsak dan ob 4.10 uri z glavne železniške postaje odpeljali v Wolfsburg, kjer so spoznavali proizvodnjo Bullija. 3.000 zaposlenih naj bi bilo dovolj za nemoten začetek proizvodnje. Karosernica je bila pripravljena v vsega nekaj tednih in februarja 1956 je bil dokončan tudi večtirni, 10 kilometrov dolg železniški priključek do tovarne.
Od tam je v šestih desetletjih pripeljalo že več kot 10 milijonov vozil, največ naslednikov Bullija in tudi drugih modelov znamke Volkswagen Gospodarska vozila. Trenutno v tovarni potekata temeljita modernizacija in prestrukturiranje proizvodnje, z letošnjim prihodom novega Multivana in modela ID. Buzz, ki pride prihodnje leto, pa bodo v Hannovru prvič sočasno izdelovali vozila s klasičnim, priključno hibridnim in električnim pogonom.