70 let Volkswagen Transporterja: Več kot samo kombi (pregled vseh modelov od leta 1950)

Ni nenavadno, da lahko preprost in poceni avtomobil postane avtomobilska legenda. Če kdo, potem je to večkrat in morda celo najbolj prepričljivo dokazal Volkswagen. Poleg legendarnega Hrošča in kasneje Golfa, je globoko sled v zgodovini in sedanjosti avtomobilizma, v kateri so si kreativni ljudje zamislili marsikaj, pustil tudi edinstveni Transporter.

Zgodba se začne s fuzijo Hrošča in Kübelwagna

Če sem povsem natančen, je ime Transporter veliko mlajše od avtomobila, oziroma kombija. A začnimo na začetku.

Tisti bolj cinični menijo, da je glavni navdih za prvo poglavje zgodbe o VW kombiju človeška lenoba. Vsi ostali pa sveto zatrjujejo, da sta glavno vlogo odigrali genialnost in kreativnost. Kot ponavadi, je tudi tukaj resnica nekje vmes. Zgodba se je začela davnega leta 1946, ko je nizozemski uvoznik Volkswagnovih Hroščev, poslovnež Ben Pon, ob obisku tovarne opazil, da so si delavci za prevoz pločevinastih plošč po tovarni, na šasiji Type 1 (Hrošča) izdelali relativno primitiven delovni pripomoček.

Prednji del šasije so prekrili s transportnim platojem, nad zadnja kolesa pa so postavili kabino z volanom. V tovarni so temu 'orodju' rekli Plattenwagen, Ben Pon pa je hitro doumel, da ima šasija Tipa1 veliko večji potencial. Nekaj mesecev kasneje, aprila leta 1947, se je vrnil v Wolfsburg in vodstvu tovarne predstavil svojo skico tovornega vozila, ki bi ga lahko izdelovali na šasiji in motorni osnovi Tipa1.

K sreči je Ben Pon kot prvi uvoznik in distributer Volkswagnovih avtomobilov v tujini, pri vodstvu tovarne užival določen ugled, zato so mu prisluhnili, nekaj mesecev kasneje pa je bil izdelan tudi prvi resni prototip – Type 29. Šlo je za takrat povsem svežo zasnovo dostavnega vozila pri kateri je bil voznikov sedež nameščen nad kolesi. Vseeno pa VW ni bil prvi, ki se je tega domislil, prehitel ga je namreč Citroen z modelom H. Trend so kasneje v 50. letih nadaljevali tudi drugi, na primer Renault in Morris. Zasnova z motorjem zadaj pa je ostala domena Volkswagna in kasneje tudi Fiata.

Testiranja so pokazala, da bi bila osnovna konstrukcija Hrošča, ob ciljni nosilnosti, ki bi morala znašati 690 kilogramov, preslabotna, enako pa je veljalo tudi za takrat 25-konjski bokserski motor. Zato so za predvideno tovorno različico Hrošča izdelali ojačano letveno šasijo, hkrati pa za lažje delo motorja s predvideno največjo skupno maso 1,5 tone, uporabili menjalnik s skrajšanim prestavnim razmerjem iz vojaškega Type 82 (Kubelwagen).

Čeprav tovarniški arhivi govorijo tudi o tem, da Transporterja ne bi bilo brez izrednega smisla inženirjev za improvizacije, pa je bilo v resnici v razvoj vloženega kar nekaj truda in denarja. Pomembnosti aerodinamike so se avtomobilski oblikovalci začeli zavedati že bistveno prej, preden je nastal Tip 2, ki pri tem ni bil izjema. Rezultati testiranj v vetrovniku so poskrbeli za kar nekaj izboljšav, npr. deljeno prednje okno, pri čemer pa ni šlo za oblikovalske kaprice, pač pa dejstvo, da so bila avtomobilska stekla v tem cenovnem razredu takrat ravna. Z deljenim steklom so lahko prednji del oblikovali v obliki črke V, zaradi česar se je Tip 29 izkazal s celo boljšo aerodinamiko, kot osebni Tip 1.

Težave z imenom, sto obrazov in 'piščančji davek'

V tovarni so novemu tovornemu vozilu sprva namenili ime Bulli, vendar tega niso mogli uporabiti, saj je tako ime že pripadalo modelu nekega traktorja. Ker boljše ideje za komercialno oznako niso imeli, so ga preprosto poimenovali kar Tip 2.

Avgusta 1950 je iz tovarne zapeljal prvi Tip 2 namenjen kupcem in vzpon preprostega avtomobilskega garača s Hroščevimi geni se je lahko začel. Vzpon, ki je nerazdružljivo povezan tudi z velikimi imeni nemškega gospodarskega fenomena – kanclerjem Konradom Adenaurejem in gospodarskim ministrom Ludwigom Erhardom. Zgodovinarji znajo povedati, da je po njuni zaslugi prišlo do dinamičnega obdobja obnove, ki je hkrati s tempom razvoja, brisal tudi grde sledi nemške zgodovine.

Pojavila se je potreba, da je iz treh osnovnih tipov (kombi, furgon in kesonar) nastala serija specialnih in kupcem prilagojenih vozil. Tip 2 je tako postal avtomobil stoterih obrazov in značajev, kot tak pa je postal vaba za vzorne Nemce, ki so želeli pridno in marljivo delati. Tip 2 je bil za vse take prava rešitev, saj je slovel po svoji trpežnosti in zanesljivosti. Samo še vprašanje časa je bilo, kdaj bo osvojil svet.

No, prav dolgo ni bilo potrebno čakati, saj so tako večnamensko vozilo za svoje vzeli prav vsi. Tip 2 se je prodajal neverjetno dobro, za med pa so šle tudi takrat prestižne različice minikamperjev in potniških kombijev. Samo v ZDA je VW poslal več kot 15.000 kamperjev, v Evropi pa se je ta avtomobilski razred začel šele dobro razvijati. Tudi tovorne različice so na drugi strani velike luže nizale izredne prodajne uspehe, prodajni pohod pa je ustavil bizarni trgovski spor.

Nemčija in Francija sta v začetku 60-ih let zavzela stališče, da se v Evropi proda preveč ameriških piščancev, zato sta piščance posebej obdavčila. Sledil je ameriški protiukrep – dodatna 25-odstotna obdavčitev na evropske proizvode, ki so vsebovali krompirjev škrob, na evropsko žganje in seveda – lahke tovornjake. Prodaja se je v letu dni zmanjšala za dve tretjini, a k sreči potniških modelov ta davek ni prizadel, zato so se ti še vedno dobro prodajali. Tudi to je eden od razlogov, da boste danes rabljenega 'Bullija' najlažje našli na drugi strani Atlantika.

Posebna zanimivost je tudi, da je ta davek za področje lahkih dostavnih vozil, danes še vedno v veljavi. S tem ZDA ščitijo svoje avtomobilske proizvajalce, zato evropskih dostavnikov tam praktično ni. Izjema sta Ford in Mercedes, ki manjše serije vozil v ZDA pošiljata razstavljene, tam pa jih nato ponovno sestavijo.

Za svetovno slavo je potreboval le tri dni

Brez posebnega dvoma pa je k Bullijevi svetovni slavi najbolj pripomogel tridnevni glasbeni in umetniški festival Woodstock. Najbolj znana imena takratne glasbene scene so številni opazovali in poslušali iz udobja, ki ga je ponujal Bulli. Takratna hipijevska kultura je v kričeče obarvanih Bullijih potovala na zahodno obalo ZDA, kjer je kasneje pod vplivom raznih substanc opozarjala na pomembnost nematerijalnih vrednot, kot so ljubezen, mir in sreča. Vse to in še več, je bilo kasneje prikazano v neštetih filmih, dokumentarcih in serijah, zato je logično, da je Bulli postal svetovna avtomobilska ikona.

Ne glede na svetovno slavo in prepoznavnost, pa je Volkswagen Transporter (v vseh svojih variacijah in generacijah) obeležil zadnjih 7 avtomobilskih desetletij. Vseskozi je ohranjal in nadgrajeval lastnosti, ki so mu bile položene v zibelko. Gre za okreten, praktičen, vsestranski, nezahteven in kakovosten avtomobil, ki ga lahko vozi vsak in hkrati ne zavzema veliko prostora na cesti ali v garaži. Dobro izgleda tako na tržnicah, kot na gradbiščih, ob tem pa prijazno rešuje veliko večino transportnih zagat navadnih ljudi. Rešuje življenja, skrbi za red, premaguje ekstremne vremenske razmere in hkrati omogoča udobje in prestiž komfortnih limuzin.

Kot vsaka avtomobilska ikona, tudi Transporter povezuje in združuje ljudi. Ne gre samo za dejstvo, da je začetnik prav posebne avtomobilske dobe najbolj vsestranskih avtomobilov, pač pa tudi za dejstvo, da skupna doživetja, ki ostajajo v spominu, ter hvaležnost za vse usluge, pripomorejo k razvoju posebnih čustev do tega pločevinastega spremljevalca. Kdor ga je imel ali ga ima, bo že razumel. Ne gre samo za avtomobil in njegovo zgodbo. Pri Transporterju gre za več kot 13 milijonov avtomobilskih ljubezenskih zgodb.