»Nisem eden od tistih, ki na cesti iščejo pravico, za vse slabe stvari, ki se mu godijo v življenju!«
Komedijant, scenarist in avtor številnih paradij. Nekateri ste Gorana Hrvaćanina spoznali zavoljo Carja, Caric ali ostalih likov pod imenom Gojko Ajkula, če pa ste »živeli v jami« pa šele po liku Jerča v najuspešnejšem slovenskem celovečercu Pr' Hostar.
Kakorkoli. Kleni Jeseničan se za jeklenega konjička ni pripravljen zakreditirati do konca življenja, a kot priznava, včasih zavida tistim, ki jih osrečuje nedeljsko poliranje avtomobila.
V resnici je časovnica za najin intervju kar ugodna, saj so spomini na vašo reli izkušnjo verjetno še precej sveži. Imam prav?
Res je. Še vedno slišim ropot kamenja pod avtomobilom in vekanje motorja. (smeh)
View this post on Instagram
Kakšen je bil občutek ob prvih pospeških? Ste bili pripravljeni na kaj takega?
V resnici se ni šlo toliko za pospeške, kot pa drsenja oz. driftanja če hočete.
Maksimalna hitrost je bila okoli 60 km/h, kar ni ravno veliko, ampak bobnenje peska pod nogami in konstantno premetavanje, ti da občutek, kot da se pelješ mnogo hitreje.
Bil sem pripravljen, ker sem si tega že nekaj časa močno želel.
Možnost za volanom ste dobili tudi sami. Kaj vam je predstavljalo največji izziv? Kako so vas po koncu bolele roke?
Največji izziv mi je bilo hkrati poslušati navodila in voziti kar se da drzno. Moram priznati, da so me roke bolj bolele po kartingu kot pa po tem reliju po kamnolomu. (smeh)
Če se ne motim, gre za veliko uresničitev vaše otroške želje. Vas vse od mladih let navdušujejo tudi avtomobili ali jih dojemate zgolj kot sredstvo za premagovanje razdalj?
Nisem ravno vsesplošni navdušenec nad avto-motošportom, ampak reli me fascinira že od malih nog. Mogoče zato, ker dirkanje po naravi deluje bolj divje in nepredvidljivo od ostalih.
Ob Formuli 1 sem vedno zaspal, čeprav sem se trudil gledati. Mogoče pa je Miran Ališič zato toliko vpil, prav zato, da bi zbudil vse zaspance. (smeh)
Avto dojemam kot prevozno sredstvo in ne kot hišnega ljubljenčka ali življenjski dosežek.
Na Balkanu (pa tudi pri nas) avtomobili veljajo skorajda za statusni simbol. Zakaj menite, da je temu tako?
Sam sem že večkrat iskal odgovor na to vprašanje, a ga se nisem našel. Moram pa priznati, da včasih zavidam tistim, ki jih osrečuje nedeljsko poliranja jeklenga konjička.
View this post on Instagram
Kako pomembno vam je, kaj vozite?
Ni mi ravno vseeno, nisem pa tako močan navdušenec, da bi se zakreditiral za škatlo na kolesih.
Imate kak sanjski avtomobil?
Ko sem bil mali so mi bili všeč džipi, kot najstniku pa Mini Cooper. No, vsaj dokler si ga nisem pozneje tudi kupil. Zdaj mi je najbolj pomembno, da je avtomobil kar se da varčen, ozvočenje dobro in pa da nisem reden obiskovalec mehanika.
Dobro se vas spominjamo tudi po liku Carja… in seveda njegove vožnje v avtošoli. Kakšne vtise pa so vam pustile ure v avtošoli?
To je bila zame kar stresna izkušnja, skoraj kot matura. (smeh) Ne vem točno zakaj, mogoče, ker je bila to neka prva resna preizkušnja, pri kateri me je nekdo ocenjeval.
Kaj vam je v začetku povzročalo največ težav?
Mislim da to, da na začetku, tako kot številni, nisem vozil po občutku ampak bolj mehansko. Predvsem zavoljo strahu in pomanjkanja izkušenj. Kmalu sem se unesel in si začel zaupati.
Kater pa je bil vaš prvi avtomobil? Ste ga podedovali ali kupili z lastnim denarjem?
Moj prvi avto je bil Peugeot 106, katerega sem odkupil od staršev.
Kater avtomobil vozite danes?
Danes vozim sponzorskega Renaulta Capturja, katerega so mi omogočili pri Plesko Cars.
Ta je opremljen s precej opaznimi grafikami. Kakšen je njihov pomen?
Grafike sestavljajo moj in sponzorski logotip ter grafične različice Ajkule oz. morskega psa. Na zdajšnji poslikavi je tudi tekst iz pesmi “Gunce afno”.
View this post on Instagram
Vas zaradi grafik ljudje na cesti hitreje prepoznajo?
Prepoznajo pa tudi snemajo in slikajo, ko gredo mimo. Me zanima kaj potem naredijo s temi posnetki. (smeh)
Kakšen voznik ste? Kaj o vaših vozniških sposobnostih menijo sopotniki?
Nobenih posebnosti ali presežkov ne morem našteti. Bi rekel, da sem zmeren in razmeroma strpen voznik z občasnimi izpadi jeze.
Nisem pa eden od tistih, ki na cesti iščejo pravico, za vse slabe stvari, ki se mu godijo v življenju.
Bojda se sopotniki počutijo precej varno.
Kaj vas na cesti najbolj spravlja ob živce?
Ljudje, ki ne uporabljajo smernikov in tisti, ki govorijo skozi steklo, prepričani, da jih slišimo. Tisti, ki mislijo, da so za volanom varni, kot doma za tipkovnico in da njihova dejanja na cesti nimajo posledic.
Kakšen pa je odnos policistov, ki vas ustavijo na cesti? Vas prepoznajo, se z vami pošalijo?
Ena resnična prigoda: ko so me ustavili zaradi prehitre vožnje, mi je policist, tako kot vsakemu sleherniku zaračunal polno kazen in od predaji dokumentov rekel, »izvolite, pa ostanite legenda«.
Če ne drugače, vas je prepoznal z velikega platna v kinu. Ne moremo mimo Opel Kadetta B, ki ste ga uporabili pri snemanju prvega filma Pr' Hostar. Od kod vam avto? Po kakšnem ključu ste sicer izbirala prevozna sredstva v filmu?
V resnici smo želeli katrco, a je nismo dobili. Potem smo iskali predvsem nekaj starega, avtomobil z dušo.
Na koncu si je Haris, ki igra Redžota, od nekega znanca z Jesenic izposodil Kadetta.
Ste kdaj analizirali, koliko kilometrov ste naredili za potrebe prvega filma, glede na to, da ste opravljali mali milijon različnih funkcij?
Ne, nisem. Pri prvem filmu sem imel toliko zadolžitev, da nisem vedel kje se me drži glava, kaj šele da bi beležil prevožene kilometre. (smeh) Sem pa med vožnjo po hrano poslušal Avsenike, da sem ostal v liku.
Preberite še: Koliko bi bili pripravljeni odšteti za Teslo X, ki je »končala« na dnu Donave?! Neznani kupec je namreč »odkartal« kar…
Priporočamo tudi: V zapuščeni nizozemski cerkvi našli vrsto starodobnikov, od Ferraijev do Maseratijev