Zgodba o Wartburgu je zgodba o modrikasto belem dimu, zgodovini in trdoživosti vzhodnonemške tehnike.
Prihodnje leto bo častitljivi jubilej praznoval eden najbolj lgendarnih avtomobilov nekdanjega Vzhodnega bloka. Wartburg ni bil le avtomobil, ampak tudi industrijski projekt, politični kompromis in vsakodnevni spremljevalec milijonov voznikov v Vzhodni Nemčiji in širšem socialističnem bloku. Njegova zgodba je mešanica tehnične iznajdljivosti, kroničnega pomanjkanja in presenetljive vzdržljivosti.
Wartburgov rojstni kraj je mesto Eisenach, ki ima eno najdaljših avtomobilskih tradicij v Nemčiji. Pred drugo svetovno vojno so tam nastajali avtomobili BMW. Po letu 1945 je tovarna pripadla sovjetski coni, BMW-jeva blagovna znamka pa ni mogla več obstajati na vzhodu. Tako se je rodilo novo ime – Wartburg, po znamenitem gradu nad mestom.
Wartburg 311 – začetek znamke (1956–1965)
Leta 1956 je na ceste zapeljal Wartburg 311, prvi avtomobil nove znamke. Poganjal ga je 3-valjni, 2-taktni bencinski motor z gibno prostornino 900 cm³, ki je glede na izvedbo spravil iz sebe od 27 do 33 kilovatov moči (37 do 45 KM). Njegov navor se je na prednji kolesni par prenašal prek 4-stopenjskega ročnega menjalnika, dosegel je najvišjo hitrost 115 km/h.
Wartburg 311 je bil za svoj čas presenetljivo eleganten in na voljo v številnih karoserijskih izvedbah kor limuzina, karavan, kupe, kabriolet in celo odprti dvosed A kljub privlačni obliki je bil nakup prava loterija – čakalne dobe so pogosto presegle 10 let.
Wartburg 353 – ikona dima (1966–1988)
Pravi simbol znamke je postal Wartburg 353, predstavljen leta 1966. Oblikovno bolj oglat, a tehnično evolucija predhodnika, je ostal v proizvodnji več kot dve desetletji.
Sprva je imel trivaljni dvotaktni motor, ki je ob gibni prostornini 992 cm³ sramežljivo razkazoval 37 kilovatov (50 km) moči ob znatni spremljavi dima iz izpušne cevi, ki je nastal iz mešanice bencina in olja. Približno 900 kilogramov težak avtomobil je dosegel najvišjo hitrost 130 km/h, motor pa je popil od 8,5 do 10 litrov mešanice.
Dvotaktni motor je zahteval mešanje bencina in olja (razmerje približno 1:50), kar je ustvarjalo značilen moder dim in zvok, po katerem je bil Wartburg znan daleč naokrog. Po drugi strani je bil motor mehansko enostaven, zanesljiv in presenetljivo odporen na slabo gorivo in ekstremne razmere.
Poskusi modernizacije in zamujena priložnost
Že v 70. letih so inženirji razumeli, da je dvotaktna tehnologija slepa ulica, predvsem zaradi emisij in hrupa. Razvoj sodobnega štiritaktnega motorja pa je v planskem gospodarstvu stalno obstal zaradi pomanjkanja sredstev.
So pa našli rešitev in na drugi strani Berlinskega zidu sklenili dogovor s Volkswagnom, ki je za Wartburg prispeval 1,3 litrski bencinski štirivaljni štiritaktni motor s 43 kilovati (58 KM) Z njim je Wartburg dosegel višjo hitrost 140 kilometrov na uro in predvsem bistveno nižje izpuste.
Konec proizvodnje in zapuščina
Tehnično je bil to najboljši Wartburg vseh časov – tišji, čistejši in prijetnejši za vsakdanjo vožnjo. A zgodovina mu ni bila naklonjena. Po padcu Berlinskega zidu leta 1989 so kupci množično posegli po zahodnih avtomobilih. V odprtem trgu Wartburg ni mogel konkurirati sodobnim konstrukcijam. Leta 1991 se je proizvodnja dokončno ustavila.
Danes je Wartburg kultni klassik in cenjen starodobnik, še posebej dobro ohranjeni modeli 311 in 353. Na srečanjih klasičnih vozil ne pritegne pozornosti zaradi hitrosti ali razkošja, temveč zaradi zgodbe, ki jo pripelje s seboj – zgodbe o avtomobilu, ki je kljuboval tehnologiji, politiki in času.
