O najljubših avtomobilih z najbolj prepoznavnim komentatorjem dirk formule 1, ki pa dirkaški svet spremllja še danes.
Dolgoletni ljubitelji Formule 1 se zagotovo spominjate časov, ko je kraljico avtomobilskega športa na televiziji spremljal raskavi glas Mirana Ališiča. Po njegovi zaslugi smo dobili tudi podroben vpogled v garaže in druge prostore dirkaških ekip, kar dandanes kar nekoliko pogrešamo. No, Miran, čeprav ne sodeluje več pri prenosih dirk, serijo še vedno spremlja, v motošport in avtomobilski svet pa je še vedno aktivno vpet. Ob tem ostaja zagret zagovornik bencinskih motorjev, priznava pa, da so mu pripomočki za večje udobje v avtomobilih vseeno precej blizu.
Katerih pet avtomobilov bi želeli imeti v svoji sanjski garaži, če ne bi bilo omejitev, in zakaj prav te?
1. BMW Z8: Gre za pravo avtomobilsko kulturo, večen avtomobil, za katerega sem prepričan, da bi ga morali izdelati v večjem številu. Všeč mi je bil pravzaprav že takrat, ko je prišel na trg, in v nekem trenutku sem celo imel priložnost za nakup. Priložnost sem zamudil in ne verjamem, da jo bom še kdaj dobil. Sicer pa se je ta avtomobil na lestvici pojavil tudi zaradi moje ljubezni do roadsterjev – pri čemer je ta, kot sem že omenil, nekaj posebnega – in hkrati menim, da mora med petimi avtomobili v sanjski garaži prostor dobiti tudi vsaj en roadster. Čeprav Z8 zame in večino s svojim 4,9-litrskim osemvaljnikom ostaja nedosegljiv.
Naj pa v povezavi z Z8 povem še eno anekdoto. Imel sem namreč srečo, da sem v Münchnu, v tovarni, dobil testni primerek. To je bil edini avtomobil, ki sem ga namesto za dva dobil zgolj za en teden, a ravno v času dirke Formule 1 za Veliko nagrado Monaka, z njim pa smo imeli dostop do kamorkoli v Monaku, brez dovoljenj.
To je bilo tudi obdobje, ko je bil BMW kot dobavitelj motorjev za moštvo Williams še vedno dejaven v F1, in tako je moštvo dobilo idejo, da bi s svojima dirkačema (Ralfom Schumacherjem in Juanom Pablom Montoyo) naredilo nekakšno akcijo. S tem razlogom so, ker so videli in slišali, da sem v Monako prišel z Z8, prišli do mene in me prosili, da jim posodim avtomobil za dve uri.
Kaj so z njim počeli, mi ni znano, gre pa vseeno za dokaz o tem, kako poseben avtomobil je bil. Tisti vikend se je v Monaku trlo različnih vozil Mercedes SL in AMG, najrazličnejših Ferrarijev in Lamborghinijev ... 'moj' Z8 pa je bil eden in edini. Sicer je bilo to v času proizvodnje avtomobila, ko je bil ta še povsem nov in še ni bilo njegovih kupcev, nekje okrog leta 2000.
2. Porsche 911 Targa: Lahko 4S, ni pa nujno. Zelo všeč mi je sicer generacija 991. Zadovoljil bi se tudi z izvedbo 996 – nisem namreč tak ljubitelj starodobnikov, kot recimo Gaber (Keržišnik op. p.) – všeč mi je, če se vozim v modernem avtomobilu, kjer imam na voljo veliko tehničnih dodatkov, zato bi bil 991 najboljša izbira. Sicer pa je 911 avtomobil moje mladosti, pojem tehnologije in odraz časa. Gre za večen avtomobil, narejen s prav posebnim pristopom, ki še danes ostaja relativno klasičen, zasluga za to pa gre tudi atmosferskemu motorju.
3. Range Rover Vogue: Neodvisno od letnika, lahko starejši, lahko novejši, bistven je njegov impozantni videz. Bistvenega pomena je, da se pod motornim pokrovom skriva bencinar, 'osmak', da se kabina, ko se usedemo vanjo in ga zaženemo, strese. To je del užitka v vožnji. Če se usedeš in spelješ v tišini, avtomobilu nekaj manjka, nekaj ključnega. Res pa je, da je to avtomobil za neke druge potrebe.
4. Fiat 500: No, pri novejših izvedbah me moti, ker so premalo motorizirani, zaradi česar bi v poštev prišel 595 Abarth Turisimo, ki je nekoliko manj športen, vseeno pa bi bil prava pika na i izpušni sistem podjetja Akrapovič.
5. Volkswagen Hrošč: Avtomobil, ki mi je pravzaprav najprej prišel na misel. Obvezno kabriolet – ampak ne predelan, originalen, tovarniški, ter tam nekje s konca 70. oziroma začetka 80. let oziroma iz njegovega najbolj kultnega obdobja. Moral bi imeti močnejši, 1.600-kubični motor. Z njim bi nekako zapolnil garažo z razponom vozil od leta 1970 (oziroma nekoliko pozneje) do 2020.
Kateri avtomobil trenutno vozite?
Trenutno vozim Porschejevega Caymana druge generacije z najbolj osnovno opremo in 2,7-litrskim motorjem (kakršnega ima tudi v svoji zbirki miniatur op. p.). V bistvu gre za po mojem mnenju zadnjo generacijo, ki nekaj velja, saj menim, da to ni tip avtomobila, v katerega bi spadal dvolitrski štirivaljni turbobencinski motor.
Zakaj so se zanj odločili, verjetno najbolje vedo pri Porscheju, sam pa menim, da je šestvaljna zasnova ena in edina možnost pri takšnem Porscheju. Sicer pa sem s svojim avtomobilom zelo zadovoljen, čeprav priznam, da je na meji mojih zmožnosti.
Ko ste opravili vozniški izpit, kateri je bil prvi avtomobil, ki ste si ga kupili oziroma vozili?
No, prvi avtomobil sem vozil, še preden sem naredil izpit. To je bil Fiat 126p, neregistriran in s 'kar tako' nameščenimi registrskimi oznakami, ki so ga prijatelji uporabljali ob vikendu na neprometni cesti za prevoz do trgovine in nazaj. Z njim se mi je pozneje, ko sem imel že narejen vozniški izpit, uspelo pripeljati celo v Trst in nazaj – čeprav so v tistih časih, če nisi pokazal zelene karte, na meji malodane s puškami streljali za teboj.
No, zeleno karto, verjetno neveljavno, nam je celo uspelo pokazati. Sicer pa nam je ta avtomobil (ki, mimogrede, nima sinhronizirane prve prestave) bolj kot ne služil za učenje vožnje.
Prvi 'pravi' avto je bila nato 'klasična jugoslovanska izbira', Zastava 128, za katero pa moram reči, da ni bila najbolj srečne roke, saj so se okvare kar vrstile druga za drugo, kar je verjetno posledica, da je nastala v stabilizacijskem času, v letih 1987 do 88. Tako smo jo morali recimo ob neki priložnosti peljati na Fiatov servis v Trbiž, kjer so zamenjali tako rekoč polovico motorja.
Posledično je hitro odšla od hiše, sledil pa ji je Yugo 65 Amerika. To je bilo v času, ko sem začenjal kariero športnega komentatorja, in tako sem z njim v letih 1990 do 91 prepotoval celotno Evropo, vključno z Veliko Britanijo in Portugalsko. V nasprotju s 128 pa je ta delal kot švicarska ura. Manjkalo mu ni prav nič, samo bencin sem točil in ga vozil – bil je neuničljiv, in tako je pripomogel k toplo-hladnemu odnosu med mano in kragujevškimi avtomobili.
Izmed vseh avtomobilov, ki ste jih kdaj imeli, prodajo katerega najbolj obžalujete?
Ne obžalujem prodaje niti enega avtomobila. Vsak je odslužil svoje, nisem imel nikoli avtomobilov, ki bi jih obžaloval.
Kako intenzivno spremljate avtomobilske novosti? Prihoda katere se najbolj veselite?
Problematična tema. Poklicno že dolgo, ljubiteljsko pa na žalost vse manj. Nisem namreč privrženec ideje, koncepta avtomobila kot računalniške škatle. Mislim, da je to zaradi menjave generacij neizbežna smer, hkrati pa sem prepričan o tem, da se bodo avtomobili še bolj začeli deliti na tiste, namenjene prevozu od točke A do točke B, in one, ki so namenjeni ljubiteljem, vozniku in vožnji.
Zdi se mi, da avtomobil, ki ga poganja elektrika, ne more biti nič drugega kot nujno potrebno prevozno sredstvo. Ne morem si namreč predstavljati, da bi to lahko v človeku vzbudilo kakršnakoli čustva. Hkrati sem prepričan, da ta rešitev, vsaj dokler bomo elektriko pridobivali tako, kot jo zdaj, ko moramo s seboj voziti na stotine kilogramov umazanih baterij, ni ekološko sprejemljiva.
Po drugi strani pa me veseli, da vsaj del industrije razmišlja o dvojnosti te poti, o razvejanosti in tem, da bodo proizvajali avtomobile, namenjene posameznikom, ki gojijo veselje do tega, in tiste, ki jim je avtomobil le sredstvo prevoza. Tako se vseeno vsake toliko časa zgodi, da se razveselim katere od novosti, ki so nam, ljubiteljem avtomobilov, pisane na kožo.
Bencin ali elektrika?
Sem že povedal ...