Z električno gnanim SUV-jem v “Mali Tibet”. Kaj lahko gre sploh narobe?

Spomnim se, da sem se v osnovni šoli čudil sošolcem, ki so na dopust venomer romali v iste kraje. Priznam, že kot otrok sem bil mali potovalni snob. Imel sem pač srečo, da sta me starša vsako leto vlekla kam drugam. No ja, sedaj pa imam srečo, da se v meni tako ljubi Livigno vozimo že več kot dvajset let. Tako z družino kot s prijatelji. In da tudi zarečeni kruh ni vedno slabega okusa. Tokrat pa sem se prvič tja odpravil z električno gnanim avtomobilom.

Livigno je poseben kraj. Dokler niso ceste čez prelaz Foscagno v petdesetih začeli plužiti tudi pozimi, je bila to revna dolina. Leži na 1816 metrih nadmorske višine in okoliški prelazi sežejo krepko čez dva tisočaka. Bližnja vas Trepalle je na 2209 metrih celo najvišje ležeča vas v Evropski Uniji. Dolina je bila pred tem zaradi snega ob ostrih zimah velik del leta zato nedostopna in rekli so ji Piccolo Tibet (Mali Tibet). Prepuščeni so bili sami sebi ter zalogam bresaole in sira. Zaradi gradnje jezu so potem sredi šestdesetih v neposredni bližini zgradili tunel, ki je dolino povezal s Švico, kmalu po izgradnji tunela pa so potem že nastali tudi prvi hoteli in žičnice.

K sreči prebivalci premorejo zdravo zavedanje do svoje zapuščine in Livigno ima kljub množici turistov in raznolike ponudbe še vedno dobro ohranjen pridih italijanske gorske vasice. Nekatera odslužena kmečka poslopja so preurejena v apartmaje in marsikatera trgovina je prostor našla v obzidanem hlevu. Kjer so nekoč krmili krave s senom, danes krmijo turiste - z neobdavčeno (no ja, do neke mere) tehnologijo, dragimi oblačili in alkoholnimi pijačami.

Izbira poti je zame enostavna; a bolj ekonomična pot z električnim pogonom ni vedno boljša izbira

Za pot iz Ljubljane imam na voljo dve smeri in vsaj tri smiselne možnosti. Zavoljo pestrosti mi je najljubša tista čez Avstrijo - Jesenice, Lienz, nazaj v Italijo mimo Brunnecka, Bolzana in Merana, nato pa za konec še skozi švicarsko dolino Val Mustair, od koder v Livigno smuknem skozi omenjeni triinpolkilometrski enosmerni tunel Munt La Schera. Z izjemo avtoceste do Špitala ob Dravi in nekaj hitre ceste v Italiji teh 500 kilometrov prevoziš pretežno po lepih regionalnih cestah z raznolikimi razgledi, svojevrstna izkušnja pa je tudi tunel. Če se ne obotavljaš preveč, si v Livignu z nekaj postanki v dobrih sedmih urah.

Druga možnost je avtocesta do Verone, kjer zaviješ proti Brennerju in se zgoraj omenjeni trasi priključiš v Bolzanu. Ali pa nadaljuješ do jezera Iseo in se v Livigno pripelješ mimo Bormia in čez prelaz Foscagno. Po avtocesti je vsaj okoli 100 kilometrov dlje, časovno pa zelo podobno. Katero pot torej izbrati? Tista čez Avstrijo je občutno krajša, hitrosti obenem precej prijaznejše za porabo energije, zato pa je ob poti manj zmogljivih polnilnic. Ampak avtocestna pot se mi vleče še precej bolj in tudi tokrat raje izberem prvo možnost. Polnil bom v Lienzu, nato pa imam med potjo nagledane še tri možnosti.

Avto pa torej Ford Explorer (podroben test si preberite tukaj). Pri Fordu so v roke vzeli Volkswagnovo preverjeno tehnično osnovo MEB, dodali droben ščepec ameriške genetike ter svojega občutka za vozne lastnosti. Rezultat je všečno oblikovan križanec, ki se zdi samozavestnejši in v marsičem tudi prepričljivejši od mrzlih bratrancev iz Volkswagnove skupine.

To je najzmogljivejša različica s štirikolesnim pogonom in 250 kilovati moči (340 konjskih moči), ki ima baterijo zmogljivosti 79 kilovatnih ur. V predalu je kartica omrežja Gremo na elektriko, ki ima lepo mrežo partnerskih ponudnikov polnjenja po Evropi, na telefonu pa italijansko aplikacijo Plenitude. Pot bom poskušal opisati čimbolj natančno. Pri vprašanju pogona nimam strankarske izkaznice. Nisem ne goreč zagovornik in ne nasprotnik elektrike. Zanima me le ena stvar - izkušnja v resničnem svetu. Verjamem, da univerzalne rešitve ni. Različne poti, različne potrebe in različni življenjski slogi preprosto zahtevajo različne rešitve. Če se da to tu in tam začiniti še s kančkom romantike, pa še toliko bolje.

Bo 45 minut prednosti pred prijatelji dovolj?

Explorer je hladno noč preživel v garaži. Iz Ljubljane krenem s skoraj polno baterijo (95 odstotkov). S preostalo družbo naj bi se dobili v Radovljici in ker sem v prednosti za kakšnih 45 minut, tam izkoristim hitro polnilnico (na tamkajšnji črpalki sta tako Ionity kot Petrolova polnilnica), prav mi bo prišla vsaka kilovatna ura.

Zazvoni telefon, družba iz Celja se je zataknila v koloni pri Domžalah. Zunaj namreč krepko sneži in na cestah že nastaja kaos. Zato se odpeljem naprej do Lienza, kjer imamo že tradicionalno vedno prvi postanek za kavo. V aplikaciji sem včeraj našel hitro polnilnico na parkirišču ob centru, ki bi mi teoretično baterijo do devetdesetih odstotkov morala napolniti ob espressu. Polnilnico preverim spet tik pred Lienzom in šment - ni je več na zemljevidu. Najdem jo po spominu, a ne kaže znakov življenja. Moj načrt je hitro splaval po vodi.

Zato se s 43 odstotki preostale kapacitete vrnem dva kilometra nazaj, na 160-kilovatno polnilnico ob trgovskem centru. Explorer lahko sicer na neposrednem toku polni svojo baterijo z največ 135 kilovati moči, od desetih do 80 odstotkov napolnjenosti pa se teoretično napolni v 28 minutah. Kakšnih 20 min bo dovolj, si mislim. Glede na stanje napolnjenosti in ogreto baterijo bi Explorer moral pokazati še kaj več, a doseže največ 61 kilovatov. Prijatelji se po kakšnih 15 minutah pripeljejo mimo in postanem neučakan. Dovolj je, gremo na kavo. Za vsak slučaj še enkrat preverim polnilnico, kjer sem nameraval polniti najprej in seveda - na zaslonu še vedno trda tema.

Žal je bil to tudi edini skupni postanek...

Po postanku nadaljujemo mimo priljubljenega Kronplatza, nato pa po avtocesti in hitri cesti naprej mimo Bolzana in Merana. Iščem polnilnice ob avtocesti, a me ne skrbi, poraba je v mejah normale. Proti Bolzanu gre avtocesta rahlo navzdol in tudi proti Meranu je Explorer pri 110 kilometrih na uro, kolikor je omejitev, zmeren s porabo energije.

Proti Švici najdem polnilnico v omrežju Gremo na elektriko, ki je priročno locirana blizu zanimivega bara in družbi naznanim priložnost za naslednji postanek. Bar je zaprt in družba želi naprej. Polnilnica pa ne prepozna kartice Gremo na elektriko in tako ali tako je premalo zmogljiva, da bi ob njej sedel in čakal v avtu. Sprejmem težko odločitev, ampak najbolje bo, da se razidemo - družba gre v iskanje naslednjega bara, jaz pa v iskanje polnilnice. Njihova misija je precej bolj lahkotna in zabavna.

Kakorkoli, tudi naslednja (ob cesti zelo nerodno postavljena) partnerska hitra polnilnica ponudnika VION ne prepozna kartice. Nič, bom plačal prek telefona. Pofotkam QR kodo, obljubljajo možnost plačila brez prijave in brez aplikacije. Sicer ne razumem v čem je razlika. Spletni obrazec od mene namreč zahteva ime, naslov in kontaktne podatke. Kot da sklepam zavarovanje. Ni možnosti Apple pay, zato moram vpisovati še številko plačilne kartice - in še enkrat naslov. Izkušnja me frustrira. Ko se končno prebijem skozi formalnosti, pa se ne zgodi nič. Explorer me obvesti, da iz neznanega razloga na tej polnilnici ne more začeti s polnjenjem in da naj poizkusim z drugo.

Sedaj me že malo peče glava...

...ampak zelo blizu je še ena hitra polnilnica. In to po aplikaciji tik ob slikovitem gradu v kraju Castelbelo. Ja, povedno ime. A kraj bi se lahko imenoval tudi Noncericarico ali nekaj podobnega. Polnilnice ni nikjer. Posebej v Google maps vpišem naslov iz aplikacije, ki me 200 metrov stran pripelje v ulico stanovanjskih hiš. Misterij. Morda so enkrat o njej razmišljali. Morda so jo že umaknili, ker je kazila prelestno podobo gradu. Kdo bi vedel.

Od zdaj naprej uporabljam le še italijanski Plenitude. Super, v naslednjem mestu je prosta hitra polnilnica z dvema priključkoma. V tistih desetih minutah, kolikor sem potreboval do tja, jo je seveda že zasedel nekdo drug. Pošpegam v njegov avtomobil, ki kaže 25 odstotkov napolnjenosti. Drugi je na 40. Kdo bo čakal? Morda jih ne bo vsaj eno uro. Sedaj že čutim stres, ki je posledica bogate mešanice vedno večje tesnobe zaradi stanja napolnjenosti baterije, ki počasi pada proti desetim odstotkom in vedno intenzivnejših sanj o prvem požirku tekočine s približno petimi odstotki alkoholne vrednosti v Livignu. Preostala družba se je že zdavnaj odpeljala naprej.

Do Livigna je še 70 kilometrov...

...vmes pa prelaz, čez katerega z obstoječim stanjem ne bi prilezel. Do naslednje hitre polnilnice (zmogljivosti 110 kilovatov) pa kakšnih deset in to je moja zadnja priložnost, sicer moram pač nazaj. Do polnilnice se pripeljem z okroglimi desetimi odstotki baterije, priklopim, poženem v Plenitude in - dela! Bar čez cesto je kakopak zaprt, a me okrepča že pogled na naraščanje številk, ki kažejo odstotke, kilovatne ure in kilometre. Dodam 26,1 kilovatne ure za slabih 25 evrov in 15 minut časa. Toliko, da pridem do Livigna. Explorer zna doseg preračunati tudi glede na topografijo, a na vzponih lahko poraba naraste v neslutene višave, zato mu nisem povsem zaupal in na polnilnici ostal še malo dlje kot je bilo potrebno glede na podatke na računalniku. 

In dobro sem ocenil, v Livignu mi je ostalo za 23 kilometrov dosega. Avto gre v garažo, jaz pa na najbolj zasluženo okrepčilo doslej (prijatelji, pred katerimi sem imel na začetku debelih 45 minut prednosti, so že pognali korenine). S tem, da so si tudi sami med potjo privoščili nekaj lepih postankov.

Edina (potencialno) hitra polnilnica v Livignu je daleč iz centra

Najbolje bi sicer bilo, da bi avto spet takoj napolnil sedaj, ko je baterija ogreta. Ampak enostavno nimam več potrpljenja za ukvarjanje z avtom in čakanje v njem, medtem ko se prijatelji družijo brez mene. V Livignu je namreč ena hitra polnilnica (110 kilovatov) z dvema priključkoma. Precej daleč iz centra, a k sreči v neposredni bližini zdravstvenega doma. Verjamem, da so že sprejeli marsikaterega lastnika električnega avtomobila. 

Tja se odpravim čez nekaj dni. Na polnilnici se napajata dve razvojni muli v obliki BMW-jev iX, ki sta bila že pri 90 odstotkih. A so ju hoteli napolniti do 100 odstotkov, zato na priključek čakam kakšnih 20 minut. Nato priklopim Explorerja in moč polnjenja se kmalu povzpne na 80 kilovatov. Baterija še ni povsem ogreta, pa vseeno dovolj hitro, da grem lahko le na kratek sprehod.

A že čez minuto se pripelje gospa, ki si zasluži medaljo. Z BMW-jem i5 se je pripeljala iz Danske. Na poti je polnila šestkrat. Priključi svoj avto in moč polnjenja se seveda takoj razpolovi na dobrih 40 kilovatov. Precej antiklimaktičen trenutek. Nič, sprehod moram raztegniti na uro in pol. Za 68,501 kilovatne ure nato plačam 61,65 evra.

Nazaj z ugodnejšo porabo precej lažje, ampak nekdo mi vseeno ni dal miru

Vožnja nazaj je v tem smislu precej manj stresna - predvsem zaradi občutno nižje porabe in z Explorerjem sem v tem smislu zadovoljen. Trasa je za to res kar ugodna že zaradi nižjih hitrosti in negativne višinske razlike. Tudi mraz ne grize pretirano. Nazaj do Ljubljane povprečno rabi 16,2 kilovatne ure na 100 kilometrov. Skupaj pa je med potjo potreboval 18,5 kilovatne ure na 100 kilometrov. Na kratko polnim pri tistem trgovskem centru v Lienzu (ravno toliko, da sem spet navzkriž s prijatelji, polnilnic v Lienzu še niso usposobili) in na koncu še v Radovljici.

Zato pa na poti nazaj za stres skrbijo italijanski cariniki. Livigno namreč že od 16. stoletja, ko so grofje v Bormiu tamkajšnjim prebivalcem dovolili brezcarinsko trgovanje s Švico, uživa takšen ali drugačen status brezcarinskega območja. In predvsem alkohol, določena oblačila in tehnologija so zares poceni. Če pogledam na to od daleč pa je vse skupaj vsaj malenkost bizarno. 

V odročni Livigno namreč pripeljejo stvari iz celega sveta, z njimi napolnijo izložbe. Ponudbe je res veliko in hitro te pograbi nakupovalna mrzlica. Nato pa te na izhodu pregledajo z močno domnevo, da si se tam z DDV-ja oproščenimi nakupi okoristil. Od davka je namreč oproščenih le prvih 300 evrov na osebo (in liter žganih alkoholnih pijač). In to velja za vse, tudi za Italijane. Seveda izdelke nad tem zneskom potem prijaviš, ampak to še ne pomeni, da ti cariniki ne bodo obrnili avta in žepov. Tokrat smo morali vso prtljago znositi v carinsko poslopje, kjer so jo natančno pregledali. Račune ti iščejo po denarnici, po predalih. Dovolijo si precej, nastavljajo vabe v obliki sugestivnih vprašanj “Koliko ste plačali za te čevlje v Livignu? Rekli ste štiri steklenice? Kje je še ena?”. Vse skupaj je vzelo več kot pol ure in to se mi je zgodilo že tretje leto zapored. Če mene vprašate, se prihranek glede na kolobocije ne izplača. Ampak isto se vam bo zgodilo, če ne boste kupili čisto nič. Lahko samo upate, da bodo gospodje na malici.

Dolga vožnja z Explorerjem je bila udobna, spokojna in prijetna

Leto prej sem isto pot opravil z SUV-jem, ki ga je poganjal 4,4-litrski osemvaljnik. Občutka razkošja moči, s katerim tovrsten motor razvaja na dolgi poti, ni mogoče nadomestiti. Tudi udobje električnega pogona ima svoj čar, takojšnja odzivnost pri pogostih prehitevanjih po regionalnih cestah pa se še vedno zdi kot nekakšen skrivni “cheat code”. A vsa ta tehnološka superiornost zame zbledi v trenutku, ko nastopi stres zaradi polnjenja. Če do električnega pogona in polnjenja nimaš ravno piflarskega odnosa, postane iskanje vtičnice hitro nepotrebno breme.

A najbolj bolijo izgubljeni trenutki s prijatelji. To mi pač ogromno pomeni že med potjo. Ko skupaj gradiš navdušenje pred smučarijo. S tem, da sem imel v Radovljici pred njimi dobre pol ure prednosti, v Livigno pa prispel skoraj pol ure za njimi. Pa čeprav so si tudi oni privoščili dolge postanke. In mimogrede - tudi če bi vsi imeli električno gnane avtomobile, bi se naše poti na tej poti slej kot prej razšle.

Nezanesljivost infrastrukture ti lahko tudi v razvitih območjih, kot sta Avstrija in severna Italija, hitro podre načrte. Pa nisem vozil ravno po divjini. Ne trdim, da je to vsakokratna izkušnja te trase. Verjamem, da bi lahko tudi spretneje načrtoval postanke in prihodnjič bo na isti poti z izkušnjami morda že lažje. Lahko bi se ustavil denimo v Brunnecku, Meranu ali Bolzanu, ampak tudi tam polnilnic ni v izobilju in treba je zapustiti avtocesto (oz. regionalno cesto v primeru Brunnecka). Morda pa bi bilo celo bolje izbrati na prvi pogled manj ekonomično pot, a z večjim številom priključkov ob pogostejših zmogljivih polnilnicah ob avtocesti.