Jasna vizija in uspehi na dirkališču so sicer ključni za uspeh znamke, a je potrebnega še precej več. Bugatti je nedvomno dober dokaz za to. Italijansko-francoska znamka je ena od redkih, ki je doživela kar dva propada in se nato znova vrnila na sam vrh.
Pogled na avtomobilsko zgodovino razkriva številne znamke, ki so v zadnjem stoletju in četrt nastajale in propadale, ob tem pa so bolj ali manj zaznamovale avtomobilski zemljevid. In ko pride do najbolj cenjenih, športnih in hkrati prestižnih, je nemogoče spregledati eno izmed najstarejših med njimi: Bugatti. Kako se je znamki, ki je nastala na prelomu iz 19. v 20. stoletje, uspelo obdržati vse do danes?
Bugatti je bil nekdaj znan po oblikovno dovršenih oblikah, za kar je bil vsaj do neke mere zaslužen Carlo Bugatti. Leta 1856 rojeni italijanski oblikovalec, rokodelec in ne nazadnje slikar je veljal za enega od najboljših v strokah, v katerih je deloval, sledila pa sta mu sinova Rembrandt in Ettore. A medtem ko je prvi sin postal kipar, je leta 1881 rojeni Ettore zašel v povsem druge vode.
Tako kot njegovi številni sodobniki in predhodniki v evropski avtomobilski industriji se je tudi Ettore sprva ukvarjal s kolesi in šivalnimi stroji. S 16 leti se je namreč zaposlil v podjetju Prinetti & Stucchi, takrat vodilnem na omenjenih področjih. Mladi Ettore je hitro pokazal zanimanje za delo, pa tudi inženiring in avtomobile. Pri sedemnajstih je tako že izdelal prvi motoriziran trikolesnik, le štiri leta pozneje pa je sledil tudi prvi avtomobil, Type 2, ki ga je izdelal s pomočjo bratov Gulinelli.
Cilj je eden: avtomobilske dirke
Bugattijev začetek je bil nedvomno spodbuden. Avtomobil je doma požel veliko zanimanja, zato se je še ne polnoletni Ettore odločil in se pri 20. letih, potem ko je oče podpisal pogodbo, odločil ter izdelal še en avtomobil, izdelan po licenci znamke de Dietrich. Iz tega je sledila izdelava še več avtomobilov, sčasoma pa je Bugatti sodelovanje s francosko znamko prekinil. Razlog za to je bila vse večja pozornost, ki jo je Bugatti namenjal dirkalnim avtomobilom.
Še med delom pri znamki de Dietrich je mladi Francoz stopil v stik z nemško znamko Deutz, in ko je zapustil znamko, s katero je sodeloval na začetku avtomobilske kariere, se je preselil v nemški Köln, kjer prav tako ni ostal dolgo. Leta 1909 je namreč dobil tretjega sina, posledično pa se je zdaj že petčlanska družina preselila v Molsheim, kjer je Bugatti v zapuščeni tovarni barvil odprl novo podjetje. V prvem letu je izdelal pet vozil, po zaslugi dirkača Ernesta Fredricha pa so se ta hitro začela dokazovati na različnih dirkah.
V prihodnjih letih se je znamka Bugatti hitro širila, prihajali pa so tudi vedno novi avtomobili, ki so se po zaslugi številnih inovacij (med katere spadajo prve hidravlične zavore) redno uvrščali na zmagovalne stopničke. Kot vrhunec povojnega obdobja je nastal model 41 Royale, najprestižnejši avtomobil svojega časa, pod pokrovom katerega se je skrival 12,7-litrski motor s 300 'konji'. A časi so bili za tak avtomobil neprimerni in le peščica vozil je zapeljala iz tovarne pred udarom finančne krize, ki jo je Bugatti preživel tako, da je od francoske vlade prejel naročilo za izdelavo prvih hitrih vlakov, za pogon katerih so skrbeli prav motorji, kakršni so našli pot tudi pod pokrove Royala.
Tik pred začetkom druge svetovne vojne je bila znamka Bugatti na videz ponovno na nogah, zmage so se vrstile, ne nazadnje sta Jean Pierre Wimille in Pierre Veyron z modelom Type 57 C osvojila dirko za 24 ur Le Mansa. Prav s tem avtomobilom pa se je le nekaj tednov pozneje in tik pred začetkom nove vojne 11. avgusta med testiranjem smrtno ponesrečil Jean Bugatti, sin Ettoreja Bugattija, avtor revolucionarnega modela Type 57SC Atlantic (za izdelavo karoserije je uporabil magnezij) in predvidoma bodoči prvi mož znamke. To in nezadovoljstvo delavcev nad plačami sta podjetju prizadejala nepopravljivo škodo ter ga pahnila v krizo, iz katere se ni več pobralo.
Smrti in propad
Evropa je bila po vojni razdejana, a medtem ko se je začelo hitro okrevanje, je znamka Bugatti počasi tonila v pozabo. K temu je veliko pripomogla smrt njenega ustanovitelja Ettoreja Bugattija, ki je 21. avgusta 1947 umrl zaradi pljučnice, star 66 let. Njegovo pot je nato v petdesetih letih nadaljeval sin Roland, a šele ko jo je leta 1963 prevzela butična španska znamka Hispano Suiza, je to v podjetje prineslo optimizem, namesto avtomobilov pa so iz proizvodnih hal začeli prihajati letalska podvozja in druge komponente.
Leta so minevala in zdelo se je, da je znamka Bugatti dokončno končala proizvodnjo avtomobilov. Nato pa je leta 1987, 32 let po nastanku zadnjega Bugattijevega prototipa, modela 251, italijanski poslovnež z namenom izdelave novega superšportnega avtomobila odkupil pravice za uporabo blagovne znamke Bugatti. V kraju Campogalliano blizu Modene je v ta namen zgradil novo tovarno in leta 1991, na 110. obletnico rojstva Ettoreja Bugattija, predstavil nov model, EB110. V štirih letih je bilo pod blagovno znamko Bugatti Automobili izdelanih 140 vozil, preden je bila leta 1995 razglašena insolventnost podjetja. Bugatti je doživel nov poraz.
Kljub nesrečnim dogodkom se je speči princ že kmalu začel prebujati iz prisilnega spanca, zahvala za to pa gre podjetju Volkswagen. Nemški avtomobilski velikan je namreč že leta 1998 legendarno znamko pripojil svojemu koncernu, prvi konceptni avtomobili pa so luč sveta ugledali še isto leto.
Rešitev še enkrat pride iz Nemčije
Sedem let je trajalo, a naposled jim je le uspelo. Septembra 2005 je namreč na ceste zapeljal prvi novi Bugatti po natanko 14 letih in ob prihodu šokiral avtomobilski svet. Bugatti Veyron je bil prvi serijski avtomobil, katerega moč je (po zaslugi osemlitrskega motorja s 16 valji in štirimi turbinami) presegla magično mejo 1.000 'konjev'. V najmočnejši izvedbi z oznako Grand Sport Vitesse je ta narasla na 1.200, po 450 proizvedenih primerkih pa od leta 2015 njegovo pot nadaljuje model Chrion, ki se mu je pred kratkim pridružil še Divo. Bugatti ima tako prvič po več kot 80 letih danes v proizvodnji več kot en avtomobil naenkrat, kar dokazuje, da se vizija Ettoreja Bugattija znova uresničuje.
