Poleg tega že več kot stoletje kot eno najstarejših japonskih podjetij proizvaja motorje z notranjim zgorevanjem.
V prvi polovici devetdesetih let so se po slovenskih cestah najbolj množično vozili avtomobili znamke Daihatsu. Kar tri modele je ponujala na našem trgu, a čeprav vozil te male japonske znamke skorajda ni več mogoče videti, ni končala proizvodnje. Hkrati to ne pomeni, da so takrat šele začeli delovati. Verjeli ali ne, Daihatsu je na avtomobilskem zemljevidu prisoten že več kot stoletje.
Nastanek znamke Daihatsu v nobenem primeru ni bil povezan z željo posameznika po proizvodnji avtomobilov. Pisalo se je leto 1907, v tem času se je avtomobilska industrija po svetu šele začela razvijati, in medtem ko na Japonskem še ni bilo niti sledu o velikih igralcih, kakršna je Toyota, Mazda ali Nissan, je skupina profesorjev z univerze v Osaki sprejela načrt o vstopu v avtomobilsko industrijo. Združili so se pod imenom Hatsudoki Seizo Company in začeli proizvodnjo motorjev z notranjim zgorevanjem, za pogon katerih je skrbel plin.
Kot odskočna deska sodelovanje z vojsko
Prva leta novo podjetje ni beležilo prav obsežne proizvodnje, nekoliko večji skok pa se je nato zgodil po koncu prve svetovne vojne, ko se je usmerilo v izdelavo vozil za vojaške potrebe. Proizvodnja avtomobilov za civilne potrebe je bila takrat namreč še vedno bolj kot ne v povojih, večina novih avtomobilov pa je bila tako uvoženih. Stvari so se začele spreminjati po letu 1935 s spodbudami nove vlade za razvoj domačih avtomobilov. Prvi pravi (mali) štirikolesni avtomobil je tako nastal leta 1937, zaradi sodelovanja z vojsko pa je podjetje hitro začelo rasti in že leta 1939 v Ikedi postavilo novo tovarno.
Po drugi svetovni vojni se za podjetje Hatsudoki Seizo prav veliko ni spremenilo. Še vedno so namreč glavnino proizvodnje pomenila vojaška vozila. A po letu 1951 glavni naročnik ni bila več Japonska, ampak vojska Južne Koreje, saj je izbruhnila korejska vojna. Istega leta se je sicer podjetje preimenovalo in nastala je znamka Daihatsu.
Petdeseta leta so sicer v nadaljevanju prinesla preporod japonskih avtomobilskih znamk. Država je namreč uvedla nove spodbude za domače proizvajalce in hkrati omejila uvoz. Koristi od tega je imel ne nazadnje tudi Daihatsu, ki je leta 1957 na podlagi javnomnenjske raziskave predstavil prvo civilnemu prebivalstvu namenjeno vozilo, dostavnik z imenom Midget. Ta je bil uspešnica in je hkrati pomenil začetek japonske dobe miniaturnih avtomobilov.
Električna revolucija
Po uspehu na domačem trgu se je Daihatsu začel širiti izven meja domače Japonske, tako v ZDA kot v Evropo, kjer je uspehe žel model Midget, pridružila pa sta se mu še limuzinski Campagno Berlina (osnovan na dostavniku Compagno Van) in Hijet, lahki tovornjak, ki je v ponudbi ostal vse do danes. Uspeh znamke ni ostal neopažen niti na domačih tleh, saj je Daihatsu 'padel' v oči vodilnim možem največje japonske avtomobilske znamke Toyota, in začelo se je sodelovanje, ki se je z leti le še poglabljalo.
Daihatsu pa je vedno veljal za nekakšnega posebneža. Medtem ko električni pogon štejemo za pogon prihodnosti, je to projekt, ki se ga je Daihatsu lotil že leta 1965, in to z zavidanja vrednimi rezultati. Ne nazadnje je bil prvi športni prototip izdelan že leta 1967, avtomobil pa je ob najvišji hitrosti 90 kilometrov na uro omogočal do 120 kilometrov dometa z enim polnjenjem. V prihodnjih letih sta nato sledila še električni dostavnik Hijet in celo električni minibus, ki je omogočal vožnjo do 15 potnikov naenkrat, leta 1974 pa je bil razvit še hibridni pogon.
Sedemdeseta in osemdeseta leta je bilo obdobje majhnih avtomobilov in obdobje rasti za Daihatsu. Širitev v Evropo se je nadaljevala, poleg tega pa so se novi trgi odpirali še v Aziji in celo Avstraliji. Del zaslug za to gre brez dvoma modelu Charade, ki je leta 1978 osvojil naziv avto leta, do leta 1985 pa je skupna proizvodnja že dosegla in presegla mejo 10 milijonov proizvedenih vozil. Številke pa bi bile nedvomno še višje, če bi znamka nekoliko prej vstopila na trg ZDA. To je namreč storila šele leta 1980, zaradi česar je kot zadnja v vrsti japonskih znamk dobila dovoljenje za uvoz zgolj 12.000 vozil letno.
Vrnitev domov
Daihatsu v ZDA ni ostal dolgo. Znamka se je namreč po neuspeli izgradnji tovarne leta 1992 umaknila s tamkajšnjega trga, prenehala pa je tudi izdelavo avtomobilov, ki zadoščajo ameriški zakonodaji. Namesto tega se je preusmerila v Evropo, kjer je podpisala partnerstvo z italijanskim proizvajalcem dvo- in trikolesnikov Piaggio. Sodelovanje s Toyoto se je medtem nadaljevalo, največja japonska znamka pa je leta 1998 odkupila večinski, 51,2-odstotni delež v podjetju.
V začetku smo zapisali, da vozil znamke Daihatsu v Sloveniji skorajda ne vidimo več. Razlog za to leži v tem, da je znamka s koncem januarja 2013 prenehala prodajati vozila v celotni Evropi. A to še ne pomeni, da Daihatsuja ni več. Mala japonska znamka je sicer od leta 2016 v 100-odstotni lasti znamke Toyota, njeni primarni trgi pa so Japonska, Malezija in Indonezija. Znamka torej še vedno živi in izdeluje majhne mestne avtomobile, vseeno pa je njena vrnitev v Evropo vsaj za zdaj le malo verjetna.