Dolga je bila pot, ki jo je John Delorean prehodil, preden mu je uspelo ustvariti svoj edini avtomobil, DMC-12. Le neverjeten uspeh trilogije filmov pa je drag in neuspešen avtomobil, s tem pa tudi njegovega avtorja, ponesel med legende.
Avtomobilska znamka DeLorean je v svetu avtomobilizma brez dvoma fenomen. Nikoli prej, niti pozneje (še), ni nastala avtomobilska znamka, ki bi proizvedla le nekaj tisoč primerkov enega avtomobila in pustila tako neizbrisen pečat, kot ga je DeLorean. Kje tiči razlog za takšno navdušenje, verjetno ni treba posebej poudarjati, je pa zato precej bolj pestra zgodovina ustanovitelja znamke Johna DeLoreana, v preteklosti enega od najpomembnejših ljudi znotraj koncerna General Motors.
Johnu Zachryju DeLoreanu, 'avtomobilskemu princu', kot ga je nekoč poimenovala revija People, je bil avtomobilizem nekako položen že v zibelko. Rodil se je namreč 6. januarja 1925 v prestolnici avtomobilske industrije v mestu Detroit, poleg tega pa je bil v enem izmed tamkajšnjih podjetij, natančneje pri Fordu, zaposlen tudi njegov oče, romunski priseljenec (mati je prišla iz Madžarske).
Številni avtomobilski inženirji in poznejši ustanovitelji uveljavljenih avtomobilskih znamk se v mladosti niso pretirano ukvarjali s šolo in izobraževanjem, ampak so čas namenjali praktičnemu delu in učenju na lastnih napakah. DeLorean je bil njihovo popolno nasprotje. Po uspešno zaključeni javni osnovni šoli je bil zaradi dobrih ocen sprejet na ugledno srednjo tehniško šolo Cass, nato pa mu je uspelo pridobiti še štipendijo za nadaljevanje šolanja na Tehniški univerzi Lawrence, eni od najuglednejših univerz na tem področju v celotnih ZDA. Šolanje je sicer končal šele leta 1948, saj je med letoma 1943 in 1946 služil v vojski, nato pa leto dni ob študiju intenzivno delal, s čimer je družini pomagal prebroditi ključna leta po ločitvi staršev.
Do General Motorsa s pomočjo Chryslerja
Čeprav dobro izobražen v tehnični smeri, DeLorean ni pretirano razmišljal o tem, da bi zaplaval v avtomobilske vode, a se je to le zgodilo na pobudo njegovega strica, ki je nečaku predlagal, naj po končani diplomi šolanje nadaljuje pri Chryslerju, kjer bo pridobil izkušnje in magisterij. To je tudi storil in poti nazaj ni bilo več. Svojo pot je nadaljeval v avtomobilizmu, a ne pri Chryslerju, ampak pri danes že propadli znamki Packard.
Packard se je naposled združil še z enim, danes prav tako že nekdanjim podjetjem, Studebaker, in sprva je DeLorean razmišljal, da bi svoje delo na enakem položaju nadaljeval pri novem partnerju, nato pa je prejel ponudbo podpredsednika koncerna General Motors, Oliverja K. Kellyja. Ta mu je ponudil mesečno plačo v višini današnjih 10.000 dolarjev in mesto pomočnika glavnega inženirja ter generalnega direktorja GM-ovega oddelka Pontiac, šele 42-letnega Semona Knudsna.
Oče prvega 'muscle carja'
Nova sodelavca sta se hitro ujela, rezultat sodelovanja pa so bili številni patenti in novi avtomobili, med katerimi je treba izpostaviti model GTO. Leta 1964 predstavljen avtomobil namreč velja za začetnika obdobja tako imenovanih mišičnjakov, DeLorean pa je posledično postal glavni inženir znamke Pontiac in nato leta 1965 še njen vodja, s čimer je pri starosti 40 let postal najmlajši vodja katerekoli znamke v koncernu GM.
V prihodnjih letih je John DeLorean napredoval po lestvici znotraj koncerna GM in najprej prevzel vodenje oddelka Chevrolet, naposled pa mesto podpredsednika proizvodnje celotnega koncerna. Z vsako stopnico višje pa je vodilne može v podjetju bolj motil njegov sproščeni življenjski slog, saj se je pogosto družil s slavnimi imeni iz sveta zabave, kar konservativnemu vodstvu znamke nikakor ni bilo pogodu. Leta 1973, ko je postalo jasno, da bo nadaljevanje do generalnega direktorja General Motorsa nemogoče, je zato John DeLorean kljub odlični plači (njegovi letni prihodki bi ob upoštevanju inflacije danes znašali več kot milijon evrov) in visokemu položaju sprejel odločitev in se podal na samostojno pot.
Dosegel skorajda vse, želel je še več
Po odhodu na samostojno pot pa nekdanji podpredsednik ni dolgo odlašal in je še leta 1975 predstavil novo avtomobilsko podjetje, DeLorean Motor Company. Z njim je imel velike načrte in tako je kmalu sledil prvi, futuristično oblikovan prototip, poimenovan DMC-12. Celoten projekt zasnove novega avtomobila je bil zasnovan velikopotezno. Za obliko avtomobila je poskrbel Giorgetto Giugiaro (slednji mu je namenil prepoznavno karoserijo iz nerjavečega jekla in prepoznavna, navzgor odpirajoča se vrata), šasijo za avtomobil so razvili pri britanskem Lotusu, motor, šestvaljnik (znan tudi pod imenom Douvrin V6), pa je plod sodelovanja med znamkami Volvo, Peugeot in Renault. Vse tri znamke so različice omenjenega motorja uporabile v številnih svojih avtomobilih.
Kljub DeLoreanovemu poreklu v avtomobilu torej ni bilo niti sledu o ZDA ali ameriški avtomobilski industriji. Ne nazadnje je njegova proizvodnja stekla na Severnem Irskem – za kar je od tamkajšnje vlade DeLorean prejel pomoč v višini 100 milijonov funtov, tovarno pa je zgradilo podjetje Renault.
Na prvi pogled so torej stvari tekle kot po maslu, a je bila realnost popolnoma drugačna. DeLorean je namreč s proizvodnjo avtomobila močno zamujal, ko pa je enkrat vendarle prišel na trg, se je avtomobil izkazal kot neučinkovit, podhranjen, počasen, poleg tega je bila njegova cena dvakrat višja od napovedane. DeLoreanu na roke ni šla niti ekonomska situacija v ZDA, glavnem trgu za DMC-12, in podjetje je tako ob kopičenju dolgov ter nelikvidnosti novembra leta 1982 po le 21 mesecih proizvodnje in devet tisoč sestavljenih vozilih zaprlo svoja vrata.
Za vedno vpisan v zgodovino
Prihodnja leta so bila za DeLoreana izredno viharna. Po propadu podjetja je veliko časa zaradi obtožb o tihotapljenju kokaina preživel na sodišču, kjer pa mu krivde za očitana dejanja niso dokazali. Kljub temu je njegov ugled utrpel hudo škodo in počasi je utonil v pozabo. V prihodnjih letih se je sicer trudil obuditi svojo avtomobilsko znamko, dolga leta je celo delal nov prototip, poimenovan DMC2, ki pa nikoli ni zapeljal na cesto. John DeLorean je umrl leta 2005 v starosti 80 let.
Propadu DMC-ja navkljub pa edini avto, ki ga je podjetje proizvajalo, DMC-12, ni utonil v pozabo. Leta 1985 ga je namreč znova oživil producent Robert Gale, ki je futuristično oblikovanemu avtomobilu namenil glavno vlogo časovnega stroja v trilogiji filmov z naslovom Back To The Future, Vrnitev v prihodnost. Za omenjeno potezo se mu je DeLorean zahvalil že ob izidu prvega filma.
Po zaslugi filma je prodajno neuspešen avtomobil dobil velik krog privržencev, ki se je skozi čas le še povečeval. V Teksasu je bilo tako odprto celo podjetje, ki je iz Irske prepeljalo komponente nikoli sestavljenih vozil, s katerimi še danes oskrbujejo lastnike obstoječih primerkov. Hkrati so pridobili načrte prav vseh sestavnih delov, s katerimi bodo lahko proizvajali nadomestne dele in tako skrbeli, da bodo preživeli primerki – cene rabljenih primerkov so v zadnjih letih poletele v nebo, govori se celo o obuditvi proizvodnje – še naprej ostali na cesti in v najboljši kondiciji.
Preberite še: