Nastal je kot odgovor na naftno krizo in potrebo po ekonomičnem avtomobilu. S pametno zasnovo in prikupno obliko pa je povzročil pravo evforijo in iz malega avtomobila je naposled zrasel pravi mali avtomobilski imperij.
Tokratna rubrika Zgodovina avtomobilskih znamk bo nekoliko drugačna kot navadno. Predstavili bomo namreč znamko, ki je nastala šele pred kratkim, njene korenine pa segajo že več desetletij nazaj, za njen nastanek je kriv zgolj en sam avtomobil. Kljub majhnosti je bil ob nastanku revolucionaren in je postavil temelje za veliko večino današnjih avtomobilov. Govorimo seveda o Miniju, ki pa je danes veliko več kot le majhen mestni avtomobil.
Izvirni avtomobil z oznako Mini je pravzaprav produkt nekdanjega centra britanske avtomobilske industrije British Motor Corporation, del katerega so bile vsaj v nekem trenutku vse pomembnejše otoške avtomobilske znamke, med njimi tudi Jaguar, Rover in Land Rover, če naštejemo le nekatere izmed njih. Zanimivo pa je, da se je Mini šele dolga leta po nastanku povezal s katero izmed njih.
Začetki Minija segajo v sredino 50. let prejšnjega stoletja. Leta 1956 je namreč izbruhnila druga arabsko-izraelska vojna, znan pod imenom sueška kriza. Ta je posledično onemogočila dostavo nafte v Evropo in ne nazadnje tudi v Veliko Britanijo. Cene goriv so zato poskočile v nebo, posledično pa je raslo zanimanje za majhne avtomobile. V Evropi je bilo takrat že veliko Volkswagnovih Hroščev, prihajal je mali in legendarni Fiat 500, Velika Britanija pa je tavala v temi, saj primernega tovrstnega vozila še ni bilo, uvoz avtomobilov pa je bil takrat še precej redek.
Zahteve so jasne
Odprl se je torej nov trg, priložnost pa je prvi opazil Leonard Lord, prvi mož podjetja BMC, ki (milo rečeno) v avtomobilih konkurence ni videl prave uporabnosti, zato je izdal navodila, kakšen avtomobil je treba zasnovati. Ta naj bi bil dolg do tri metre, širok 1,2 metra in prav toliko visok. Ob tem naj bi na skupno 1,8 metra medosne razdalje ponujal dovolj prostora štirim odraslim osebam. Ker je šlo za avtomobil nizkega cenovnega razreda, je bilo treba čim bolj paziti na stroške, posledično so v avtomobil vgradili že obstoječ motor.
Naloga izdelave novega avtomobila je bila zaupana Alecu Issigonisu, ki je leta 1955 prišel k BMC-ju na povabilo Lorda. Pri projektu je delal zelo zavzeto in leta 1957 so luč sveta uzrli prvi prototipni primerki revolucionarnega avtomobila. Mini je bil namreč prvi avtomobil na svetu, v katerem je bil motor postavljen prečno na smer vožnje. S tem so – poleg uvedbe pogona na sprednji kolesni par – pridobili občutno več prostora v avtomobilu, s čimer so lahko uresničili zahtevo po štirih sedežih v kabini. Rešitev, ki so jo uvedli Britanci, je postala standard v vseh manjših, pogosto pa tudi srednje velikih avtomobilih, in to ostaja vse do danes.
Zmešnjava imen
Čeprav je najbolj znana inovacija Minija njegov prečno postavljeni motor, pa to ni edina iznajdljiva rešitev, ki jo je Issigonis namenil avtomobilu za povečanje njegove uporabnosti. Kjer je šlo za le 3,05 metra dolg avtomobil, je štel vsak milimeter dodatnega prostora. Tega je z uvedbo drsnih stekel pridobil v vratih avtomobila, kjer je bil pred tem mehanizem za dvig stekel. Druga rešitev so vrata prtljažnega prostora. Ta so vpeta na spodnji del karoserije in tako so podpora prtljagi, ko je te več, kot jo lahko sprejme prtljažni prostor.
Mini, kot ga poznamo danes, je skozi zgodovino nosil veliko imen in 'Mini' sploh ni bilo njegovo prvo. Sprva je bil namreč oglaševan kot Se7en, nato pa so ga po zgledu starejšega in večjega brata Minor (manjši) preimenovali v Minior (najmanjši) in pozneje v Mini. Skozi zgodovino je bil nato prodajan pod različnimi blagovnimi znamkami, poleg Austin Minijev tako obstajajo tudi Rover Mini, Austin 850, Innocenti Mini, športno naravnani Austin Cooper in še bi lahko naštevali.
Prva generacija malčka je pomenila uspeh. Med letoma 1959 in 1967 je (morda tudi na račun prenizke cene) našel kar 1,19 milijona kupcev in postal ikona 60. let. Ko je bil torej čas za menjavo avtomobila, se to – čeprav je Issigonis že načrtoval njegovega naslednika – naposled ni zgodilo. Namesto tega so se pri podjetju BMC odločili, da nadaljujejo zgodbo prve generacije in avtomobil le nekoliko posodobijo. Kozmetične spremembe so zdržale tri leta, nato pa je avtomobil prejel celovito prenovo, v sklopu katere je celo nekoliko zrasel.
Zmagovalnega konja se ne menja
Skozi leta, ki so tekla, se je Mini začel širiti po vsem svetu in do prihoda četrte generacije postal modna ikona. Postajal je večji in močnejši, tekmoval je v reliju, na krizo v britanski avtomobilski krizi pa se ni oziral. Po propadu podjetja BMC, ki se je pozneje preimenovalo v British Leyland, je Mini prišel v roke Roverja, tega pa je leta 1994 kupil nemški BMW. Ta mu je v njegovi takrat že sedmi generaciji dodal še zračno blazino in ga na cesti obdržal vse do leta 2000.
Medtem ko je Mini do konca svoje proizvodnje beležil relativno dobre proizvodne rezultate, pa se je drugače godilo Roverju in znamkam, povezanim z njim. BMW se je tako na prelomu tisočletja odločil za drastičen ukrep in znamke Rover, Land Rover ter MG prodal. Z Minijem pa je imel drugačne načrte. Čeprav je leta 2000 po 41 letih zapustil proizvodnjo, to nikakor ni pomenilo njegovega konca. Še istega leta je Mini postal samostojna avtomobilska znamka, leta 2001 pa je na trg zapeljal tudi povsem nov in občutno večji avtomobil. A čeprav se je tudi Mini moderniziral, je oblikovno še vedno ostal zvest izvirniku.
Z novo generacijo je Mini pridobil številne nove izpeljanke in se tako le še utrdil na trgu kot samostojna avtomobilska znamka. Modeli, kot sta Countryman in Clubman, imajo z izvirnim avtomobilom namreč le še malo skupnega, a s svojo prilagoditvijo trgu uspešno pomagajo nadaljevati kult, ki traja že 60 let.
