Ob nenadni smrti enega od največjih imen modernega avtomobilizma, Sergia Marchionneja, smo se posvetili njegovi življenjski poti – od rojstva materi hrvaških korenin in očetu, italijanskemu karabinjerju, pa vse do smrti v trenutku, ko je skoraj končal nemogoče in iz brezna pozabe v soj žarometov vrnil dve največji avtomobilski znamki.
Tokrat bomo rubriko Zgodovina začeli nekoliko drugače, saj je ne bomo posvetili (le) eni avtomobilski znamki, ampak enemu človeku, včeraj preminulemu Sergiu Marchionneju, ki je v preteklem desetletju in pol v avtomobilskem svetu pustil neizbrisen pečat. Ne nazadnje je prav on odgovoren za vrnitev dveh avtomobilskih znamk z roba izumrtja nazaj na piedestal: Fiat in Chysler.
Sergio Marchionne se je rodil 17. junija 1952 v kraju Chieti očetu Conceziu Marchionneju in materi, potomki italijanskih staršev, Marii Zuccon, rojeni v (takrat še italijanski) Istri, in sicer v manjšem kraju z imenom Krnica blizu Pulja. V Istri sta se starša tudi spoznala, saj je tam Marchionne delal kot karabinjer, skupaj pa sta se nato preselila v Italijo, kjer je bil rojen Sergio.
Družina je v Italiji živela vse do leta 1955, nato pa zaradi slabih gospodarskih razmer odšla v Kanado, kjer so živeli njihovi sorodniki. Tudi tam pa Marchionne še lep čas ni posvečal pretirane pozornosti avtomobilizmu, ampak se je posvetil izobraževanju. Sprva je tako na univerzi v Torontu študiral filozofijo, nato pa na univerzi v Windsorju najprej leta 1979 postal diplomirani ekonomist, leta 1985 pa še magister ekonomije. Hkrati je v vmesnem času leta 1983 na Univerzi York diplomiral iz prava.
Ravno pravo je oblikovalo njegova prva poklicna leta. Še preden je postal magister ekonomije, se je namreč leta 1983 zaposlil kot računovodja in strokovnjak za davke pri podjetju Deloitte Touche Tohmatsu Limited, enem izmed štirih največjih podjetij na področju računovodstva, gospodarskega in finančnega svetovanja, nato pa že leta 1985 postal vodja korporativnega razvoja pri podjetju Lawson Mardon Group iz Toronta.
Vrnitev v Evropo in prihod k Fiatu
Marchionne se je po skoraj štirih desetletjih življenja v Kanadi leta 1994 z družino vrnil v Evropo, natančneje v Švico, kjer je kot sposoben in izkušen poslovnež v več podjetjih delal kot generalni direktor. Ravno v Švici se je prvič srečal z avtomobilsko industrijo. Ob prihodu v Zürich je namreč zasedel mesto generalnega direktorja v podjetju Algroup, specialistu za proizvodnjo avtomobilskih filtrov.
Do leta 2004, ko je prišel k Fiatu, je Marchionne že veljal za enega izmed najsposobnejših, najpametnejših in najbolj neustrašnih managerjev na svetu. Prav zato je bil med glavnimi kandidati za nastop funkcije generalnega direktorja Fiata in po le letu dni delovanja v podjetju kot neodvisni član upravnega odbora je postal njegov generalni direktor. Veliko podporo mu je namenila tudi družina Agnelli, ustanoviteljica in lastnica znamke Fiat, in nastala je nova zaveza: Sergio Marchionne-Luca di Montezemolo. Prvi je postal generalni direktor obeh podjetij, drugi njihov predsednik, in medtem ko se je di Montezemolo ukvarjal s politiko, je Marchionne skrbel za vodenje podjetij ter konec leta 2005 Fiatu, podjetju na robu propada, prvič po več letih prinesel dobiček. Partnerstvo je trajalo vse do leta 2014, ko je di Montezemolo odstopil s položaja predsednika Ferrarija, kjer ga je nadomestil ravno Marchionne.
Po trdem delu in rešitvi Fiata iz dolgov je Marchionne našel novo tarčo – Chrysler. Le pet let po nastopu novega položaja v Fiatu je ob podpori ameriškega predsednika Barracka Obame leta 2009 začel prevzem Chryslerja, sprva z nakupom 20-odstotnega deleža, leta 2014 pa z nakupom celotnega 100-odstotnega deleža in ustanovil koncern Fiat Chrysler Automobiles, peto največje avtomobilsko podjetje na svetu.
Čeprav je Marchionne svojo pot v avtomobilizmu (če odmislimo mesto generalnega direktorja v Algroupu) začel v Fiatu, pa je pri vseh podjetjih, ki jih je neposredno ali posredno upravljal, vedno gledal le na njihovo dobrobit in dobiček. Pod njegovim okriljem je Jeep postal globalna znamka, za katero se zanimajo celo nekatera kitajska podjetja. Po njegovi zaslugi je znamka Ferrari prvič v zgodovini dosegla vrednost 10 milijard evrov, zahvala pa mu gre tudi za to, da sta bili znamki Fiat in Chrysler na začetku junija na njegovem zadnjem letnem srečanju, ki mu je predsedoval kot predsednik koncerna prvič po več desetletjih brez kakršnihkoli dolgov.
Marchionne je veljal za deloholika – »Nikoli nisem na počitnicah,« je nekoč izjavil za časnik Financial Times – in delal je skoraj do odhoda v bolnišnico, saj se je kot privrženec avtomobilskih predstavitev še konec junija udeležil uradne predaje vozil znamke Jeep italijanskim karabinjerjem. Čeprav je imel zaradi svojega trdega vodenja – v želji po rešitvi podjetij je odpustil kar nekaj ljudi in zaprl več tovarn – kar nekaj sovražnikov, se ga bo avtomobilska zgodovina spominjala kot pravega rock zvezdnika in genija.
Svoje vtise o Marchionneju je tako opisal naš sodelavec Matija Janežič:
»Sergio Marchionne je bil eden od tistih, še vedno razmeroma redkih – in v času svetovnega spleta še toliko bolj – vrhunskih avtomobilskih managerjev, ki jih ni bilo težko srečati, saj je bil pogost gost avtomobilskih predstavitev, posebno tistih pomembnejših, ki jih je bilo v Fiatu in poznejši skupini FCA pod njegovim vodstvom precej. Vsekakor pa se nam v spomin ni vtisnil zgolj zaradi svojih vodstvenih sposobnosti, ampak tudi zato, ker se je s svojim načinom oblačenja z značilnima puloverjem in srajco z odpetim zgornjim gumbom pod njim vsakomur vtisnil v spomin. Sploh ob tem, da je v času njegovega nastopa na čelo Fiata v italijanskem podjetju veljala precej stroga etiketa, ki je tudi od nas novinarjev zahtevala vsaj srajco in suknjič, če ne kar formalne obleke. Sergio Marchionne je v formalni avtomobilski svet vsekakor vnesel več sproščenosti in dokazal, da obleka ne naredi človeka, ampak so bolj pomembni njegovo delo in dosežki. Ti pa so pri njem res bili vredni občudovanja.«
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del