Suzuki je vedno veljal za obrobno avtomobilsko znamko, a prav zanimivo je videti, kako spretno so krmarili skozi svojo zgodovino, v kateri so dobili svojo malo, a zvesto skupnost privržencev.
Zanimivo je, kako se zgodovina in usoda različnih avtomobilskih podjetij, nastalih na istem kraju, v podobnih okoliščinah in hkrati v podobnem okolju, lahko spreminja. Tako je na primer Mazda svojo pot začela s proizvodnjo strojnega orodja za tovarne, Toyota z izdelavo šiviljskih statev, Honda pa se je že v osnovi razvila iz avtomobilske delavnice. Prav vsa tri podjetja so nato v 20 letih po koncu druge svetovne vojne začela izdelavo osebnih avtomobilov.
V istem času je na Japonskem avtomobilsko proizvodnjo začelo še eno, v avtomobilskem svetu precej manjše, a zelo pomembno podjetje, Suzuki. Tudi ta je svojo pot, podobno kot Toyota, začel že veliko prej, prav tako na področju tekstilne industrije in izdelovanja statev. Pisalo se je leto 1909, ko je Michio Suzuki v kraju Hamamatsu odprl delavnico, imenovano Suzuki Loom Works. Cilj je preprost, izdelovati najboljše in najučinkovitejše statve.
Vlada prepreči revolucijo
Michiov načrt se je obrestoval, proizvodnja in prodaja sta iz leta v leto rasli in leta 1920 je iz delavnice nastalo pravo podjetje. Suzuki je namreč vanjo investiral 500 tisoč japonskih jenov in nastalo je podjetje Suzuki Loom Manufacturing Co., katerega predsednik je postal sam. Podjetje je raslo še naprej in že leta 1937 je Suzuki začel načrtovati prvo osebno vozilo. Prvi prototipi so tako nastali dve leti pozneje, kar pa je bilo prepozno. Japonska vlada je namreč odločila, da osebni avtomobili niso nujno potrebni japonskemu ljudstvu, poleg tega je bila na vidiku tudi druga svetovna vojna.
Kljub zavrnitvi ideje o izdelavi avtomobilov pa je Suzukiju šlo dovolj dobro, da s tem ni imel prevelikih finančnih težav, zato je že naslednje leto začel širiti svoje primarne dejavnosti in v kraju Kami-mura postavil še drug proizvodni obrat za izdelavo statev, tovarno Takatsuka. Prav ta pa je pomenila veliko rešitev ob koncu vojne. Med vojno, leta 1942, je bila namreč prvotna tovarna v Hamamutsuju tako poškodovana, da je bilo treba sedež podjetja za dve leti preseliti v novo tovarno.
Skromen korak v svet motorjev
Konec vojne pa podjetju ni prinesel konca težav. Leto dni po uvrstitvi delnic na borze v Tokiu, Osaki in Nagoji, torej leta 1950, je zaradi težav z delavskimi stavkami, ki so jih povzročili sindikati, podjetje padlo v hudo finančno krizo. A prav v tem času je vodstvo podjetja dobilo idejo, ki bi pomagala na eni strani prebroditi krizo podjetja, na drugi pa motorizirati japonsko prebivalstvo. Predstavili so prvo motorno kolo.
Novost ni bila pravo motorno kolo. Ne nazadnje so bile potrebe prebivalstva le nekaj let po vojni majhne, Suzuki pa na tem področju seveda še ni imel nikakršnih izkušenj. Na trg so tako poslali nekakšen hibrid kolesa z motorjem, poimenovan Power Free. Zakaj hibrid? Običajno mestno kolo kot osnova Power freeja je bilo namreč opremljeno zgolj s 36 kubičnih centimetrov velikim dvotaktnim motorjem, ki je lahko deloval samostojno, ob pomoči pedal, lahko pa je bil popolnoma izključen med vožnjo in je kolesar celotno energijo 'pridelal' sam s poganjanjem pedal.
Kolo z motorjem se je po predstavitvi leta 1952 hitro približalo Japoncem in že naslednje leto je sledila izboljšana verzija, Diamond free s 60 kubičnih centimetrov velikim motorjem. Mesečno so teh dvokolesnikov izdelali šest tisoč, podjetje pa je znova prišlo na zeleno vejo in leta 1954 je prišlo do preimenovanja podjetja v Suzuki Motors. Slavni logotip – rdeča črka S – je sledil le štiri leta pozneje.
Majhen avtomobil, a velik korak za podjetje
Čeprav je proizvodnja koles z motorjem rasla, ponudbi pa se je leta 1955 pridružil tudi prvi pravi motocikel, model Colleda, so Japonci začeli zahtevati več svobode. Konkurenca se je že začela odzivati in Suzuki svoje priložnosti ni želel izpustiti, zato je še istega leta kot Colledo dokončal pred vojno začet projekt in svetu predstavil svoj prvi mali avtomobil.
Prvi Suzukijev avtomobil se je imenoval Suzulight in tako kot večina drugih japonskih avtomobilov je tudi ta ponujal dovolj prostora za štiri potnike, medtem ko se je pod motornim pokrovom skrival zgolj majhen dvotaktnik. A vendarle je bil začetek, ki je bil tudi osnova prvemu malemu tovornjaku. Poleg tega je bil malček v svoji zasnovi precej revolucionaren. Med prvimi na trgu je namreč ponudil motor in pogon na sprednji kolesni par, neodvisno vzmetenje na vseh štirih kolesih ter krmilni sistem z zobato letvijo.
Po ustalitvi na trgu motornih koles, ki so kmalu začeli zmagovati tudi na dirkah, kot je zloglasna na otoku Man, je Suzuki nadaljeval širitev svojih dejavnosti in se tako preusmeril še v proizvodnjo navtičnih motorjev, kar je terjalo gradnjo dodatnih proizvodnih obratov po vsej Japonski. Vsaka dejavnost je imela v osnovi svojo tovarno in tako je bil oktobra 1970 v kraju Kosai zgrajen tudi obrat za proizvodnjo avtomobilov.
Tradicija ostaja, a gre v koraku s časom
Kljub zanimanju za Suzukijeve avtomobile pa je znamka ostala samosvoja in se, medtem ko so drugi japonski proizvajalci širili svojo ponudbo z novimi in večjimi modeli, sama specializirala za izdelavo majhnih mestnih avtomobilov in klenih, štirikolesno gnanih vozil, s katerimi je osvojila svet – od Japonske do ZDA in Kanade. Med letoma 1980 in 1990 je znamka tako predstavila štiri danes klasične modele: Jimny, Alto, Swift in Vitaro, ki še danes ostajajo v proizvodnji.
Kakšna bo prihodnost znamke? Kot vse kaže, svetla. Čeprav Suzuki nikoli ni izgubil samostojnosti, je bil vedno pripravljen sodelovati z drugimi znamkami. V preteklosti je tako sodeloval z General Motorsom, indijskim Marutijem, Subarujem, Fiatom in še bi lahko naštevali. Le slabega pol leta nazaj pa je v javnost prišla novica, da se je Suzuki povezal s Toyoto, v sodelovanju s katero namerava izdelati svoj prvi električni avtomobil. Prihodnost je očitno v varnih rokah.