Priklopna vozila- Vse svoje vozim s seboj

Vožnja avtomobila s priklopnikom številnim voznikom ne povzroča težav, seveda pa se zlasti manj izkušenim, ko se prvič soočijo s skupino vozil, pogosto pridružita trema ali celo strah. Če zraven prištejemo še vprašanja o natovarjanju, pravilni obtežitvi in prilagoditvi vožnje, je vsebine, s katero se je treba seznaniti, več kot dovolj

Priklopna vozila- Vse svoje vozim s seboj (foto: Daimler Ag - Global Communicatio) Daimler Ag - Global Communicatio
23. 7. 2021

Čeprav se vožnja avtomobila s prikolico morda zdi razmeroma preprosta, od voznika terja bistveno več pozornosti, saj mora imeti drugačen občutek za prostor, upoštevati spremenjene fizikalne zakonitosti in ne nazadnje poznati tudi zakonodajo oziroma prometne predpise, ki obravnavajo priklopna vozila.

Gre za Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP), ki natančno ureja področje vleke lahkih priklopnikov in priklopnih vozil. Med lahke priklopnike spadajo prikolice, pri katerih največja dovoljena masa, (torej seštevek mase vozila in teže tovora) ne presega 750 kilogramov. Pri priklopnih vozilih je največja dovoljena masa nad 750 in ne presega 3.500 kilogramov.

Razlika med priklopnimi vozili in lahkimi priklopniki je tudi v tem, da imajo prvi lastno registrsko oznako (in pa tudi lastno zavarovalno polico), za vleko drugih pa je potrebna zgolj tretja registrska tablica. To je mogoče tudi naknadno pridobiti na vseh registracijskih enotah, hkrati pa to pomeni, da tovrstnih vozil ni treba zavarovati, saj se morebitna škoda, ki jo povzroči prikolica, krije iz zavarovalne police vlečnega vozila, Seveda morata v tem primeru obe vozili imeti enake registrske oznake.

Kodo 96 do 4.250 kilogramov

Ne glede na maso vlečnega vozila, ki za voznike z vozniškim dovoljenjem kategorije B ne sme presegati 3.500 kilogramov, lahko s takim vozilom za seboj vlečemo tudi lahki priklopnik. Skupna največja dovoljena masa skupine vozil (avtomobil + prikolica) tako ne sme presegati 4.250 kg. Gre za v letu 2009 sprejeto smiselno dopolnitev zakona, saj je večina novejših večjih dostavnikov in športnih terencev s tovorno obremenitvijo dosega dovoljenih 3.500 kilogramov. Z izpitom B-kategorije je dovoljena tudi vleka priklopnika s skupno dovoljeno maso nad 3.500 kg in do 4.250 kilogramov, vendar je treba pridobiti tako imenovano kodo 96, za vožnjo skupine vozil s skupno dovoljeno maso 0d 4.250 do 7.000 kilogramov pa izpit kategorije B+E.

Za pridobitev kode 96 teoretično usposabljanje ni potrebno. Kandidati ne potrebujejo zdravniškega spričevala, opraviti morajo program praktičnega usposabljanja, ki traja 9 ur in na koncu jih čaka še praktični izpit pred izpitno komisijo. Pri usposabljanju za izpit B+E je potrebno pridobiti zdravniško spričevalo, se udeležiti 4-urnega tečaja in opraviti teoretični del izpita na izpitnem centru. Praktično usposabljanje zajema 16-urni program in se zaključi z izpitom pred komisijo na izpitnem centru.

»Kandidati imajo največ težav z vzvratno vožnjo v stransko ulico ali z obračanjem z manevriranjem na primer v ozki slepi ulici, kjer ni druge možnosti obračanja. Kandidati so večinoma že formirani vozniki z izkušnjami, ki potrebujejo določene korekcije na primer zaradi slabega opazovanja prometne signalizacije, saj vozniki B kategorije večinoma z leti pričnejo voziti na pamet«, pravi Roman Strehar, učitelj vožnje in predavatelj cestno prometnih predpisov v Avtošoli Ježica.

Stroški pridobitve kode 96 znašajo 500 evrov in vključujejo evidenčni karton in 12 ur praktične vožnje, vključno z izpitno vožnjo, ki traja je dve uri. Kode 96 sicer ni potrebno obnavljati Za pridobitev kategorije B+E je cena 810 evrov in sicer za tečaj, evidenčni karton in 19 ur praktične vožnje. Tudi za to kategorijo je izpitna vožnja dve uri.

Prikolice so prilagojene uporabi

Glede namembnosti uporabe obstaja več sto različnih vrst prikolic, kar ni presenetljivo, saj morajo biti zaradi raznolikosti tovora prilagojene tehnično, konstrukcijsko in tudi po obliki. To z drugimi besedami pomeni, da vsaka prikolica ni primerna za vsak tovor. Izbira ustrezne prikolice je odvisna od številnih dejavnikov, predvsem pa od vrste in teže tovora. Tovor pogojuje tudi osnovno razporeditev mase in osi, dolžino, višino, velikost koles in podobne tehnične specifikacije.

Prikolica za prevoz čolna ima, na primer, os in kolesa pomaknjena daleč nazaj. Čoln ima namreč motor zadaj, zato je tam večina teže. Tako se izboljšajo vozne lastnosti in seveda pripomorejo k varnosti. Kombinirana tovorna prikolica ima leseno nakladalno površino ali perforirano kovino, ki služi za vijačenje ali pripenjanje tovora, Čeprav se zdi, da so si vse serijske prikolice med seboj skorajda enake glede kakovosti, nosilnosti in trajnosti, to nikakor ne drži.

Tudi v prikolice je namreč vloženega veliko inženirskega dela, hkrati pa tudi veliko tehnologije pri obdelavi in pripravi materialov, iz katerih je prikolica izdelana. Čeprav so, na primer, pesta na dveh različnih prikolicah na prvi pogled enaka, kolesni ležaji pa enakih zunanjih mer, to v resnici ni povsem res. Tiste boljše in dražje prikolice so v vsaki podrobnosti prilagojene predvidenim obremenitvam, zato so razlike v cenah dimenzijsko enakih prikolic pri različnih proizvajalcih še kako upravičene.

Eno od pomembnih načel pri natovarjanju je pravilna razporeditev tovora. Če bo glavnina teže na prednjem delu prikolice, bo s tem prekomerno obremenjena vlečna kljuka, kar bo vplivalo na vozne lastnosti vlečnega vozila. Volan bo manj odziven, vozilo bo nihalo, vsak nihaj pa pomeni tudi slabši stik pnevmatik s podlago. Teža po prikolici naj bo torej razporejena čim enakomerneje, predvsem pa tako, da obremenitev priklopa na vlečno kljuko ne bo večja od 50 do 75 kilogramov (oziroma v skladu z navodili proizvajalca vozila).

Spremenjen način vožnje

Vožnja avtomobila s prikolico zahteva od voznika več koncentracije in seveda predvsem obvladanje obnašanja vlečnega in priklopnega vozila v različnih situacijah. »Pomembna je predvsem povečana varnostna razdalja pri vožnji v prometu zaradi večje teže in daljše zavorne poti, pri daljših spustih pa izbira primernega prestavnega razmerja, da motor pomaga pri zaviranju. Ključno je tudi upoštevanje pravil nakladanja priklopnega vozila. Teža mora biti pravilno razporejena, sicer je prikolica med vožnjo nestabilna in lahko pride do nihanja in zanašanja, kar se lahko konča s prevračanjem priklopnega vozila ali celotne skupine vozil. Tovor na priklopnem vozilu je treba primerno zavarovati, pritrditi (ponjava, mreža, oprtnice), da med vožnjo ne pade s priklopnika, se ne razsuje ali spremeni voznih lastnosti priklopnega vozila,« svetuje inštruktor Roman Strehar.

Osnovno pravilo, ki ga je treba upoštevati pri vleki prikolice, je vožnja brez časovnega pritiska. Zakonska omejitev hitrosti je določena na 100 kilometrov na uro in je prilagojena dolžini skupine vozil, večji teži in večjim bočnim površinam. Dosledno upoštevanje vseh prometnih omejitev in opozoril, ki se nanašajo na hitrost, veter, spolzko cestišče in podobno, je prav tako nujno za varno vožnjo.


Pri vleki počitniške oziroma večje zaprte prikolice, ki voznikom zadaj omejuje pogled naprej, je pri spremembi smeri vožnje posebno nujno pravočasno vklap­ljanje smernikov, da ne pride do naleta. Pri zaviranju se podaljša zavorna pot; če ima prikolica naletno zavoro, je na začetku priporočljivo nežno zaviranje, da se zavora ne aktivira prezgodaj. Enako velja tudi pri zaviranju v sili.

Pri pospeševanju in vključevanju na vozni pas je treba preveriti situacijo, torej morebitni promet in dolžino vključevalnega pasu. Če prikolica izgubi smerno stabilnost, jo je treba umiriti z zaviranjem do aktiviranja naletne zavore, ki stabilizira prikolico, tako da se pri­kolica umiri.
Teža priklopnika seveda vpliva tudi na porabo goriva. Ta se lahko poveča tudi za tretjino in varčevalna vožnja pravzaprav nima učinka. Celo obratno, vožnja z nekoliko višjimi vrtljaji kot sicer, v prestavi ali dveh prestavah niže je boljša kot vožnja s prenizki vrtljaji, saj ti med vleko obremenjujejo menjalnik, motor, sklopko in vztrajnik.

Konec domačih samogradenj

Neustrezne tehnične lastnosti, površna izdelava ali celo nevarna konstrukcija so bile značilnost doma ali pri različnih mojstrih izdelanih prikolic, ki so bile v preteklosti kar pogoste na naših cestah. Predpisani tehnični standardi in s tem povezana pridobitev potrdil o skladnosti so samogradnjo priklopnikov v glavnem obsodili na konec.

Individualna izdelava prikolice je teoretično sicer mogoča, vendar le, če so vgrajeni homologirani sestavni deli, na primer vlečna sklopka, naletni zavorni mehanizem, vlečni drog, os s kolesnimi zavorami, svetlobna telesa in pnevmatike. Konstrukcija nosilnega ogrodja mora biti trdnostno ustrezna, pri izdela­vi pa je treba upoštevati zahteve ustreznih homologacijskih predpisov. Za pridobitev homologacije samo­graditelje čaka še zbiranje in izdelava potrebne dokumentacije, ki vključuje tudi tehnično poročilo z risbami in opisom ter izračunom, pa tudi dokazila o izvoru in lastništvu sestavnih delov.

Kdaj na tehnični pregled?

  • Priklopna vozila z največjo dovoljeno maso do vključno 750 kilogramov – prvi tehnični pregled štiri leta od nakupa, nato vsaka štiri leta ne glede na starost vozila.
  • Priklopna vozila z največjo dovoljeno maso večjo od 750 do vključno 3.500 kilogramov (razen izjem) – prvi tehnični pregled eno leto po prvi registraciji, nato vsako leto.
  • Priklopna vozila z največjo dovoljeno maso večjo od 3.500 do vključno do 10.000 kilogramov (razen izjem) – prvi tehnični pregled eno leto po prvi registraciji, nato vsako leto.

Elektronika pomaga, ni pa vsemogočna

Grbine na cesti, sunki vetra s strani ali preprosto spreminjanje voznega pasu – katerikoli od teh dejavnikov lahko povzroči nestabilnost prikolice. Pri večji hitrosti se nihajoče gibanje ne umiri, dokler voznik na koncu ne izgubi nadzora nad vozilom in prikolico. Elektronski sistem za stabilizacijo priklopnika je dodatna funkcija elektronskega programa stabilnosti (ESC) in za delovanje uporablja skupna tipala.

Bočni premiki destabilizirane priklopne naprave se prenesejo na vozilo, ki ga vleče, in sistem to zazna kot gibanje oziroma nihanja okoli navpične osi vozila. Neželeno gibanje se aktivno ublaži tako, da posamezno in izmenično sproži zavore na prednjem levem in desnem kolesu vlečnega vozila. V večini primerov to zadostuje za popolno odpravo nevarnosti, hkrati pa povzroči le majhno zmanjšanje hitrosti.

Če je zanašanje zelo močno ali je kritična hitrost že presežena, se aktivira dodatna stopnja nadzora: da bi se hitrost čim hitreje spustila pod kritično mejo, se sistem odzove z dušenjem navora motorja vlečnega vozila in povečanjem zavornega tlaka na vseh štirih kolesih. Za pravilno delovanje sistema je pomembno, da voznik, ko se sistem aktivira, trdno drži volan in se mu ne poskuša zoperstaviti. Sistem na svoje delovanje opozarja s kontrolno lučko za ESC. Deluje na enak način ne glede na vlečeno prikolico. Prav tako je sposoben stabilizirati majhne prikolice, če njihova skupna teža zadošča, da vlečno vozilo zaniha.

Cene najema dostavnikov

Medtem ko so oglaševane cene za najem kombija pri ponudnikih zelo različne, so si končne cene (te so seveda lahko tudi izpogajane) bolj kot ne zelo podobne. Predvsem je prav in pomembno, da ponudnika seznanite s trajanjem najema ter približnim številom prevoženih kilometrov in ciljem potovanja. Cene najema so skozi vse leto bolj kot ne stalne, do manjših razlik lahko pride predvsem v času več­jih odmevnih dogodkov, ko je povpraševanje večje (veliki športni dogodki, prazniki ipd.).

Informativna cena najema potniškega kombija brez drobnega tiska, ki bi vas po končanem najemu obvezoval k plačilu dodatnih stroškov, za od pet- do desetdnevni najem pri dnevnem povprečju 350 prevoženih kilometrov znaša 50 evrov (+ DDV) na dan. Ta cena velja za standardne potniške kombije. Navedena cena se dviga sorazmerno s številom prevoženih kilometrov in pri 1.000 prevoženih kilometrih na dan znaša 100 evrov (+ DDV). Za najem prestižnejšega potniškega ali poslovnega kombija pa je treba ob dnevnem povprečju 400 prevoženih kilometrov odšteti približno 120 evrov (+ DDV) na dan.

Navedene cene ne vsebujejo morebitna doplačila za nestandardne storitve, kot so najem otroškega sedeža, strešnih nosilcev, navigacijske naprave, vlečne naprave, zimskih verig, carinske opreme (pri tovornih vozilih).