Alfa Romeo Alfa 156 2.5 V6 24V Q-System Sportwagon

Karoserijsko pogonsko kombinacijo nam obeta že samo ime. Kočija udobno sedi v srednjem avtomobilskem razredu, konji so čistokrvni in dovolj številčni, da slabih 1400 kilogramov težko kočijo suvereno vlečejo. Karoserija ni več rosno mlada, saj šteje že štiri leta, je pa kombijevska različica (ali Sportwagon po njihovo) z dobrim letom še dokaj sveža. Po oblikovni plati bo najbrž še nekaj časa zanimiva, česar smo pri Alfah v zadnjem času vajeni.

Motor je že v zrelih letih, a je spretno prilagojen sodobnim zahtevam kupcev, voznikov (tudi bolj zahtevnih) in okoljevarstvenih predpisov. V celoti izdelan iz aluminija ima ta stroj štirikrat uležajeno ročično gred, šest valjev pod kotom 60 stopinj, 24 ventilov, prekrasen zvok, odlično odzivnost, zelo dober navor prek celotnega delovnega območja in konkurenčno največjo moč. OK, lahko je žejen in požrešen pri bencinu, lahko je tudi povprečen, skromen pa nikakor. Ali pa zelo zelo težko. Sicer pa: kdor kupi Alfo, da bi privarčeval gorivo, je povsem zgrešil bistvo.

Da bi ta lep kombi še bolje prodajali lenobnim Nemcem (pa ne le njim), so se pri Alfa Romeu lotili projekta »samodejni menjalnik«. Izhodišča so bila jasna: menjalnik mora biti klasičen samodejni, obenem pa mora biti tudi nekaj posebnega. In nastal je Q-System.

Večji del menjalnika je nemškega porekla, kot velik delež samodejnih menjalnikov za evropske avtomobile, tista posebnost pa je gotovo zrasla na Alfinem »zeljniku«. Gre namreč za poseben način pretikanja; poleg standardnih položajev za parkiranje, vzvratno vožnjo, prosti tek in vožnjo naprej, ki si vsi sledijo v ravni črti drug za drugim, ima ročica menjalnika še dodatne položaje. Ti so povsem enaki kot pri ročnem menjalniku, torej voznik lahko, če želi, izbira prestave po shemi v obliki črke H. Prva, druga, tretja, četrta. Peta? Ne, te ni. Na žalost. Kdo ve, zakaj samodejni menjalnik v avtomobilu ene najbolj športnih znamk nima petih prestav; morda zato, ker bi v kulisi ročice zanjo težko našli prostor? No, kakorkoli, klasična hidravlična sklopka in le štiri prestave precej oklestijo zmogljivosti tega avtomobila.

Sicer pa je menjalnik zelo dober. Pretika športno hitro, kar od takšnega izdelka seveda pričakujemo, najbolj pa razveseljuje velika razlika med ekonomičnim (»City«) in športnim (»Sport«) programom vožnje. Prvi je spisan tako, da vozi mirno in ležerno, drugi pa je tako energičen, da pogosto, ko ga vklopite, dvakrat prestavi navzdol, obenem pa pri odvzemanju plina ne pretika navzgor. Nerodna je le postavitev gumbov za vklapljanje programov (tudi tretjega - »Ice«, namenjenega zimski vožnji), saj so nameščeni za prestavno ročico. Prav nič ergonomsko.

Ročno pretikanje je seveda svojevrstna zabava, bolj sicer zaradi izvirnosti, ampak tudi to šteje. Zmogljivosti stroja, kolikor se ne izgubijo skozi menjalnik, so še vedno visoke, sedež je prijetno bočno oprijemljiv, volanski mehanizem odlično natančen in neposreden, podvozje pa športno trdo z močnim poudarkom na obeh besedah.

Sukanje volanskega obroča ostaja tudi v tej Alfi prjetno opravilo, še posebej zato, ker Sportwagon vrača z zelo dobro lego na cesti. Med vsemi Stošestinpetdeseticami ta zaradi velike teže motorja in menjalnika še najbolj sili iz ovinka, a še vedno ne toliko, da z dodajanjem volana tega ne bi mogli popraviti.

Oddrsavanja zadka, po drugi strani, pri odvzetem plinu v ovinku skoraj ni, saj zadnji kolesi ves čas pridno sledita začrtani poti. Užitkov dinamične vožnje ne pokvarijo zavore, ki ves čas zaviranja vračajo dober občutek na stopalki o dogajanju med kolesi in podlago. Z eno besedo: »sportivo«.

Notranjost takšne Alfe je sicer lepa, a že kliče po prenovi. Saj ne, da bi bila oblikovno zastarela, a vendarle ne daje tistega občutka, ki ga voznik in potniki dobijo v nekaterih (nemških? ) tekmecih.

Na armaturni plošči ni prostora za sodobne komunikacijske elemente, ki jih je predstavila ta znamka (Connect), sedalni del prednjih sedežev je malce prepoložen (podmorniški učinek pri zaviranju), sredinska komolčna opora je povsem neučinkovita (prenizka, z le enim položajem, brez predala v njej), kar lahko trdimo tudi za kroženje zraka. Počakajte do skorajšnje prenove ali pa se zadovoljite z notranjostjo, odeto v čvrsto usnje. Ki seveda ni poceni.

In čisto na koncu: Wagon. Ta ni tam, da bi bil prostoren. Tam je zato, da je uporaben (številne dodatne mreže), da je moden in da je lep. Za dopustovanje pa si le priskrbite še strešni prtljažnik.

Vinko Kernc

Foto: Vinko Kernc