Audi A2 1.4

Pred nekaj leti so to že storili z največjim modelom A8 in sedaj še z najmanjšim A2. Aluminij naj bi bil namreč material prihodnosti. Pri Audiju prisegajo nanj. Je veliko lažji od jekla, le tehnologija obdelave je zahtevnejša. Je trdnejši in možnost reciklaže je veliko večja. Svojo pogruntavščino so poimenovali ASF in bi jo lahko poslovenili v nekakšen Audijev prostorski okvir.

Aluminijasti valjanci, odlitki in različno oblikovani profili so spojeni v nekakšno kletko, ki tvori nosilno konstrukcijo. Taka karoserija je za več kot 40 odstotkov lažja od ustrezne jeklene. Zato A2 tehta le slabih 900 kilogramov. Zato ima lahko manjši motor. Zato porabi manj goriva. Zato manj onesnažuje okolje. Zato … Zato je lahko boljši in naprednejši od drugih.

Vendar je zato tudi dražji od drugih. Pa ne samo zaradi nove tehnologije in novih materialov, tudi zaradi štirih zaščitnih krogov je dražji. Unikate in prestiž se pač plačuje. In če ga hočete imeti takega, kot je, boste pač segli malo globlje v žep, kot bi sicer. In verjetno vam ne bo žal.

Audi A2 je zelo zanimiv avtomobil. Je majhen, hkrati pa tudi dovolj prostoren. Oblika je kompaktna in škatlasta, pa vseeno z najmanjšim količnikom zračnega upora. Ima vgrajeno najsodobnejšo tehnologijo, pa vseeno ni zahteven za upravljanje. Lahko prevaža potnike, lahko pa ga hitro spremenimo v majhen tovornjak. Skupku vseh teh lastnosti bi lahko rekli uporabnost in prilagodljivost. Za to lahko Audiju le čestitamo. Kljub zahtevnosti nove tehnologije pri izdelavi celotnega avtomobila so najprej pomislili na uporabnika.

A2 povzema nekatere zunanje linije po hišnih modelih. Zelo značilen je strešni nosilni lok, ki se s strehe spušča daleč naprej proti nosu. Strmo spuščen, močan lok je dobro zagotovilo za varnost. Je pa tudi ovira. Ovira vidno polje in ustvarja kar precejšen mrtvi kot.

Malo so ga sicer omilili s trikotnim okencem, ampak še vedno ne zadovoljivo. Najbolj je mrtvi kot opazen v blagih levih ovinkih, ko voznikov pogled bega naprej in nazaj od prednje šipe, prek trikotnega okenca do stranske šipe. Sprva precej motečo oviro lahko z nekaj vaje uspešno premagamo. Navaditi se je treba tudi na nevidni nos. Tako kot nosilni stebrički se strmo spušča tudi prednja šipa.

Spusti se daleč naprej proti nosu, ki ga zato ne vidimo, vendar nič ne de, saj je tako kratek, da je pred njim še vedno ogromno prostora. Pri parkiranju ali v koloni boste dobili občutek, da ste se z nosom že zdavnaj nekam naslonili. Toda če si položaj ogledate od zunaj, se boste začudili. Prostora je še ogromno. Res je kratek! Malo drugače je z zadnjim delom.

Tudi ta z dolžino precej vara, ampak je vseeno veliko bolj predvidljiv kot prednji del. Položna streha se zadaj spremeni v položno šipo v zadnjih vratih in je ostro navpično prisekana. Zaradi oblike in prečnega spojlerja A2 nima zadnjega brisalnika, kar se izkaže za eno od slabih lastnosti.

Del šipe pod spojlerjem se namreč hitro zarosi ali zapraši, zgornji pa je tako položen, da preveč popači sliko. To bodo v Audiju sicer zanikali, mogoče je oblikovno in prostorsko res napredna, kar pa se tiče preglednosti, je prava katastrofa.

No, v praksi A2 s 3, 8 metra dolžine spravite skoraj na vsak parkirni prostor. Temu je tudi namenjen. Namenjena so mu mesta.

Vendar se v nasprotju z nekaterimi mestnimi malčki A2 zelo dobro znajde tudi na daljšem cestnem odseku, da ne rečem kar na avtocesti. Doseže lahko zelo zadovoljivo potovalno hitrost, poleg tega pa je dobro in zanesljivo vodljiv tudi pri večjih hitrostih. Nekoliko neprijetno ga zaradi relativno kratke medosne razdalje in trdo uglašenega podvozja (vzmetenja) zagugajo le prečne neravnine na cesti.

Za daljšo pot je nekoliko neprimeren tudi komaj 34-litrski rezervoar za gorivo. Kljub dokaj varčnemu motorju je namreč zaloga goriva precej skromna in z dometom komaj 400 kilometrov res ni rojen potovalnik. Ostanite z njim raje v mestu!

Kamorkoli že se z njim odpravite, se boste z njim odlično počutili. Z dodatno opremo, ki je je skoraj za en milijon(! ), je A2 dovolj opremljen tudi za zahtevnejše uporabnike. Največji dodatni finančni zalogaj je samodejna klimatska naprava, potem pa nekaj nanesejo še malenkosti, kot so daljinsko zaklepanje, posebno rezervno kolo, rolo za prtljažnik, dvojno dno v prtljažniku, sistem ISOFIX za prednji sedež, sistem multibox, usnje na volanskem obroču, kovinska barva …

Vse skupaj za slab milijonček. Ali se vam izplača, presodite sami. Serijsko namreč dobite že voznikovo, sovoznikovo in obe stranski varnostni blazini, ABS z EBV in ESP z ASR ter EDS, električni pomik prednjih šip, servovolan nastavljiv po višini in globini, ISOFIX na zadnjih sedežih, ogledala v senčnikih (osvetlitev je treba doplačati), deljivo zadnjo klop v obliki dveh zložljivih sedežev in še nekaj malenkosti.

Ni dovolj? Izvolite, izbirajte! Lahko si omislite ogromno stekleno strešno okno, navigacijski sistem ali pa samo zimski paket, ki vsebuje ogrevana zunanja ogledala in pralne šobe. Mimogrede, končno sta obe ogledali na Audijih zopet enake velikosti in primerne oblike (uporabni! ). Le ogrevanje bi jim lahko že prišteli k osnovni opremi. Saj gre vendar za Audi!

K ergonomiji imam le eno majhno pripombo. Kljub odličnemu počutju sem pogrešal nastavitev trdote sedeža v ledvenem delu. Če bi bil sedež trši, bi bilo že veliko bolje. Je pa zato bogato nastavljiv vzdolžno in po višini ter ima pohvalno dolg sedalni del. Zanimiva je konfiguracija dna v avtomobilu. Potnika zadaj imata v dnu precej več prostora, kot ga je pri prednjih sedežih. Tako so kljub skromni notranjosti našli dovolj prostora za vse štiri potnike. Spredaj z bolj iztegnjenimi nogami, zadaj pa z bolj navpično lego. Dovolj prostora je za noge in za glave, tudi za tiste na zadnjih sedežih.

Bogato prilagodljiv je prtljažni del. Sedeža sta zadaj le dva (za doplačilo lahko trije! ) in sta po polovici zložljiva. Po potrebi ju lahko povsem odstranimo. Dvojno, pravzaprav trojno dno prtljažnika skriva povsem na dnu orodje in akumulator, v sredini je dovolj prostora za rezervno kolo in nekaj prtljage, na vrhu pa je doplačilni pokrov, ki skriva vse prej našteto. Nanj še vedno lahko kaj naložimo. Prtljažnik je domiselno oblikovan in zelo prilagodljiv.

Motor našega testnega A2 je bil bencinski štirivaljnik s 75 KM največje moči, kar povsem zadostuje. Ob zmerni vožnji je lahko vzorno varčen, ob priganjanju pa tudi ne pretirano požrešen. Kombinacija z natančnim petstopenjskim ročnim menjalnikom je odlična, le pri speljevanju je treba s pedaloma sklopke in plina delati skoraj pretirano natančno.

Če nista popuščanje in pritisk usklajena do milimetra, hoče motor ugasniti ali pa avtomobil neugledno poskakuje. Natančnost pri izdelavi se v tem primeru ni ravno izkazala. Dokaz več, da tudi preveč natančnosti včasih lahko škoduje.

Ampak, ker izjeme potrjujejo pravilo, Audiju A2 natančnost ni preveč škodovala. Nasprotno, natančnost ga uvršča visoko na lestvici. Pravzaprav ga kar težko primerjamo s komerkoli na katerikoli lestvici, saj je kar preveč unikaten. Pustimo torej primerjavo. Audi A2 je Audi A2, tak je in pika! »Take it, or leave it, « bi rekli Angleži.

Igor Pucihar

FOTO: Uroš Potočnik