Audi A3 3.2 V6 DSG Quattro

Potem se je med naše testne avtomobile povsem neopaženo prikradel tale Audi. Ker mu je ime A3 (in ne S3), ni nihče niti pravilno dojel, za kaj gre. Da ima 3, 2-litrski 6-valjnik V zasnove, ki si zaradi le 15-stopinjskega kota zasluži oznako VR. Da ima stalni štirikolesni pogon in da ima menjalnik DSG. Kot da bi človek bral tehnične podatke Golfa R32.

Ja, tale A3 nas je malce presenetil. Nič čudnega, saj navzven o tem, kar se skriva pod kožo, ne pove ničesar. Še namigne ne. Dobro, gume so sicer res nataknjene na 17-palčna platišča, ampak njihova širina (225) je povsem vsakdanja. Sicer pa 17-palčna platišča najdemo že na vsakem drugem 100-konjskem dizelskem mlinčku, tako da jih človek res ne more jemati za merilo.

In tudi znotraj tale A3 noče dati z ničemer vedeti, za kakšen stroj gre v resnici. Trikraki športni volan si lahko zaželite tudi v drugih atrojkah, prestavno ročico, ki pripada DSG-ju, pa zlahka zamenjate za ročico kakega samodejnega menjalnika. In štirikolesnega pogona se tudi ne da videti.

Se ga pa toliko bolje občuti. In ostanek tehnike tudi. Že po nekaj sto metrih bo vozniku postalo kristalno jasno, da tale A3 ni A3 kar tako. Naj se zabava začne!

250-konjski motor s svojim zvokom ne da takoj vedeti, kaj se skriva pod motornim pokrovom (in tudi v višjih vrtljajih je preveč tih in civilen), da pa to toliko bolj čutiti. Speljevanje sicer ni vratne mišice trgajoča zadeva, za kar je kriv predvsem DSG, zato pa je ostanek pospeševanja proti 250 kilometrom na uro končne hitrosti eno samo veselje. Motor se rad zavrti vse do rdečega polja, DSG tam pretakne bliskovito, a prav nič sunkovito, hitrost pleza pravzaprav brez prekinitve.

Minusi: DSG pretika navzgor tudi takrat, ko voznik tega ne ukaže, pretikanja navzdol v zadnjem hipu pred vstopom v ovinek pa znajo občasno zamuditi. A ker tudi štirikolesni pogon ni take sorte, da bi kar klical po prehitrih vstopih v ovinek in bočna drsenja skozenj, je bolje uporabiti drugo taktiko: počasnejši vstop in nato izstrelitev s polnim plinom. Štirikolesni pogon v takih razmerah dobro kroti drsenje nosu, čeprav bi lahko tudi zadnjim kolesom privoščil večjo dozo navora in drsenja.

A verjetno ste iz napisanega že uganili: štirikolesni pogon je tu zaradi varnosti, konji pa zaradi visokih avtocestnih hitrosti. Da tale A3 ni ravno odlično orodje za nizanje bolj ali manj drsečih ovinkov, dokazuje tudi njegovo podvozje, ki je naravnano na varno podkrmarjenje in udobno pobiranje neravnin, zato se avto v ovinkih nagiba bolj, kot bi si želeli.

Da ne bo pomote: vse to velja v primerjavi z avtomobili, ki svoje konje, pogon in podvozje izkoriščajo za čim hitrejše nizanje ovinkov, ne za udobje in varnost vsak dan. Če tale A3 primerjamo so tovrstnimi avtomobili (ki pa jih je, resnici na ljubo, zelo malo), je pač slabši. Če pa ga primerjamo z njegovimi cenovnimi konkurenti iz ’civilnega’ razreda (na pamet pade kak BMW1 ali razred A), pa konkurente le težko najde.

Dušan Lukič

Foto: Aleš Pavletič