Audi A6 2.5 TDI Multitronic

V modelu A6 namreč kupec lahko izbira kar med štirimi različnimi menjalniki: dvema ročnima, tj. pet- in šeststopenjskim, ter dvema samodejnima, Tiptronicom in Multitronicom. Posebnost slednjega se skriva v variatorju ali z drugimi besedami: namesto zobnikov pri Multitronicu to delo opravljata dva para kolutastih stožcev, ki se pogrezata, oziroma odmikata in tako ustvarjata najugodnejše razmerje za prenos moči.

Čar Audijevega brezstopenjskega menjalnika pa ni le v kolutastih stožcih, saj so na podoben način zgrajeni vsi brezstopenjski menjalniki, ampak v verigi, ki je nadomestila klinasti jermen. Je mnogo trpežnejša, saj se v življenjski dobi avtomobila obrabi komaj za nekaj mikrometrov, predvsem pa trdnejša, saj je sposobna prenesti mnogo večje obremenitve kot klasični kovinski klinasti jermen. To so pri Audiju sebi in vsem drugim najprej dokazali v modelu A6 2.8, zdaj pa so Multitronic preselili še v model A6 2.5 TDI.

Seveda za začetek v šibkejšo različico s 110 kW/150 KM in 310 Nm navora, kar pa pomeni, da mora omenjena veriga v najbolj kritičnih trenutkih prenašati 30 Nm več navora kot pri bencinskem motorju. In priznati je treba, da ji to ne povzroča večjih težav. Tako kot vozniku ne. Shema pretikanja, oziroma pomikanja prestavne ročice, je namreč natančno takšna kot pri različicah s samodejnim menjalnikom Tiptronic.

Šestvaljni dizelski motor, ki za razliko od svojih najnovejših tekmecev ne ponuja skupnega voda, se v hladnih jutrih oglasi precej glasno, toda izdatno zvočno izolirana potniška kabina poskrbi, da voznika in potnikov to ne zmoti. Prehod iz položaja P v D je povsem preprost in vse, kar ta Audi od voznika zahteva, je le še ukaz desne noge, ki ga sprejme stopalka za plin.

Kot je za večino limuzin tega razreda značilno, tudi pri tem Audiju kombinacija teže, luknje, ki jo povzroča turbinski polnilnik, ter računalniško krmiljene sklopke na začetku ne omogoča dovolj suverenega speljevanja, zato vam izsiljevanje prednosti odsvetujemo. Je pa mogoče elektroniko, ki skrbi za to, da menjalnika ne trpinčimo po nepotrebnem, pretentati s sinhroniziranjem leve noge, ki skrbi za doziranje stopalke za zavoro, in desne, ki to opravlja na stopalki za plin.

S časovno pravilnim doziranjem plina in popuščanjem zavorne stopalke se namreč tudi ta Audi lahko zelo živahno premakne z mesta. Kako živahen je v resnici, pa lahko ugotovite le na cesti. Prednost brezstopenjskega menjalnika namreč ni le v nižji porabi goriva, temveč tudi v boljših zmogljivostih. In to smo ugotovili tudi na naših meritvah, saj je bil pospešek pri ročnem pretikanju za dve desetinki slabši kot v brezstopenjskem načinu prenosa moči. Bodo pa ljubitelji živahnejšega načina vožnje tudi ročnega pretikanja zelo veseli. Še toliko bolj, če bodo pripravljeni doplačati nekaj več kot 100.000 tolarjev in bodo to delo opravljali prek stikal na trikrakem volanskem obroču, saj je sprehajanje po šestih prestavah, programiranih in shranjenih v spomin računalnika, resnično izjemno hitro.

Ni kaj, Multitronic lahko resnično označimo kot dovršenost tehnike, saj hkrati ponuja tako brezstopenjski kot ročni šestopenjski način pretikanja, ob tem pa zagotavlja še boljše zmogljivosti in nižjo porabo. In to zdaj dokazuje tudi v kombinaciji z dizelskim motorjem.

Matevž Korošec

Foto: Uroš Potočnik