Audi Q7 3.0 TDI Quattro

Velikost? Oblika? Občutki, ki se porajajo v njih? Terenske ali cestne zmogljivosti? Kdo bi vedel. Videti je sicer, da so ponekod bolj zaželeni zaradi višjega sedenja (in posledično ne le boljšega pregleda nad dogajanjem na cesti, temveč tudi občutka premoči, gledanja zviška na druge udeležence v prometu), drugod zaradi prostornosti. Tudi zato, ker se z njimi lahko pelje veliko potnikov. Sedem, recimo.

A da ne bo pomote: testni Q7 je imel pet sedežev. Le pet? Nikakor. Pet ljudi v njem sedi (relativno, a o tem kasneje) udobno pa še nekaj prtljage lahko vzamejo s seboj. Prtljažnik (in to ni edina stvar, pri kateri videz Q7 vara oči) je namreč od zunaj videti ogromen - a le, dokler ga ne odprete. Potem ugotovite, da je litrov sicer precej, a je dno visoko, zato je resnično uporabnega prtljažnega prostora (torej do višine naslonjal prednjih sedežev) manj, kot bi pričakovali.

Malce nerodno je tudi, da je prtljažnik dolg. Po drobnarije, ki se skotalijo proti zadnjim sedežem, se je treba namreč stegniti daleč, hlače pa ob tem lahko poberejo umazanijo z zadnjega odbijača. A na srečo bo takih dogodkov malo - vendar le, če si zaželite (doplačljivi) sistem za pritrjevanje prtljage. Priporočamo ga.

Sicer pa Q7 občasno daje občutek, da so Audijevim inženirjem zaukazali, da do takratintakrat Audi potrebuje SUV-a - pa če je dovolj časa, da natančno razmislijo o vseh podrobnostih, ali pa ne. Zato se jim jih je nekaj tudi izmuznilo, in nekatere med njimi so prav nadležne. Prtljažna vrata, recimo, odpira elektromotor. Lepo, a ob tem od sebe ne dajo niti glasu. Da pri Avto magazinu nismo (niti približno) ljubitelji vsakovrstnih opozorilnih piskanj, je jasno, a kak pisk ali dva (kot bi vam lahko potrdil nekdo, ki je spuščajoča se vrata testnega Q7 prezrl) ne bi bila odveč.

Še manj bi bil odveč dodaten gumb za zapiranje vrat. Tisti, ki ga Q7 premore, je namreč nameščen na desno stran prtljažnih vrat - ampak hudiča, saj nismo Angleži. Ko voznik (in priznajmo, tudi v tako velikih avtomobilih je največkrat edina posadka voznik sam) zmeče v prtljažnik palice za golf, teniške loparje, gorsko kolo oziroma tiste športne rekvizite, ki po predstavah Audijevih tržnikov sodijo v roke kupca Q7 (ker je bolj športen tip, ga ne bo zmotilo dejstvo, da bo vso to prtljago dvigal visoko, ker je dno prtljažnika zaradi ’terenskosti’ Q7 pač daleč od tal), in se odpravi proti levim (in ne desnim! ) prednjim vratom, zelo hitro ugotovi, da je gumb za zapiranje precej dlje stran, kot sežejo njegove roke.

Če je pameten, se bo lekcije naučil že prvič in naslednjič gumb pritisnil, preden stopi levo okoli avta. In jih, če ob tem pozabi potem stopiti korak nazaj in precej naokoli, s taistimi prtljažnimi vrat dobil po glavi. No ja, vseeno gre le za malenkost, ki se jo bo potencialni voznik naučil po prvih nekaj buškah. Popolnoma nepomembno. Ali pač?

OK, pomaknimo se naprej. Ker ta Q7 nima tretje sedežne vrste (in po naših izkušnjah sedemsedežne različice tudi ne potrebuje), se v njem (lahko) vozi pet potnikov.

Slednji dogodek bo sicer precejšnja redkost, a ga vseeno ne gre zanemariti. Pri tem se Q7 izkaže. Zajetna zunanja širina pomeni tudi dokaj zajetno notranjo, zato se družba zadaj ne bo suvala s komolci pod rebra (vsaj ne bolj, kot bi od avta tega razreda pričakovali), pa tudi tisti, ki bo izvlekel najkrajšo slamico (oziroma je v družbi najnižje ’rangiran’), na srednjem sedežu ne bo pretirano trpel. Ta je sicer ožji od zunanjih dveh, a se na njem sedi udobneje kot na ’normalnih’ sedežih marsikaterega drugega avtomobila. Tista dva ob straneh sta pričakovano udobna, dovolj daleč od tal, da kolena ne štrlijo predaleč v zrak, in naklonjena tudi (zelo) dolgim potem.

V prednji sedežni vrsti se po širini sedi še bolje, zato pa lahko predvsem voznik (če je visok) potoži nad premajhnim vzdolžnim pomikom sedeža in (tudi če ni visok) nad prekratkim sedežnim delom. Slednje dejstvo je glede na to, da v preostalih avtomobilih s štirimi krogi na nosu kot po pravilu najdemo sedeže, ki v tem in drugih pogledih blestijo, še toliko bolj presenetljivo.

Če nič drugega, bo voznika potolažil v drugih pogledih skoraj popoln delovni prostor (če večinoma zavistnih pogledov preostalih udeležencev v prometu ne štejemo). V minus bi mu lahko šteli le pomanjkanje odprtih odlagalnih površin (Audijevci bi lahko prestavno ročico mirno namestili ob volan ali jo zamenjali z gumbi, prostor, ki ga zaseda, pa namenili dodatnemu predalčku) in lučki v notranjem delu vzvratnega ogledal, ki vozniku (menda) signalizira, da smernik, ki je skrit v njem, deluje. Podnevi nepotrebno, ponoči pa moteče.

Vse drugo je brezhibno, vključno z materiali, kakovostjo izdelave in videzom. K lahkotnosti upravljanja poleg ergonomije stikal in ročic največ pripomore sistem MMI z vrtljivim gumbom in s stikali na sredinski konzoli (ki bi lahko marsikateremu proizvajalcu služil za vzor) in seveda dobra preglednost z vozniškega sedeža (z na pogled nerodno velikimi, zato pa toliko bolj uporabnimi zunanjimi vzvratnimi ogledali vred). Skratka: če pozabimo na nekaj napak v zadku vozila, si ta Q7 za notranjost zasluži visoke ocene.

Kaj pa mehanika? Tu so stvari bolj zanimive. Razočara (glede na to, kaj bi od takšnega avtomobila pričakovali) kombinacija motorja in menjalnika. Šestvaljni TDI (ki je v A4 ali A6 odlična izbira) se v dveh in pol tonah povprečno obremenjenega Q7 izkaže za komaj dovolj zmogljivega. 8, 9-sekundni pospešek do 100 kilometrov na uro je na papirju sicer dobrodošla številka, a velja pomisliti tudi na to, da so ga Audijevi inženirji zagotovili tudi z na kratko izračunanim menjalnikom, ki zato pri avtocestnih hitrostih deluje, kot da bi mu manjkala (vsaj) še ena prestava.

In pospeški ob prehitevanjih niso tolikšni, da bi to počeli brezskrbno (ali vsaj toliko brezskrbno, kot bi od svojega avtomobila pričakoval nekdo, ki je zanj plačal 17 milijonov tolarjev). Raje si zaželite manj dodatne opreme in posezite po 4, 2-litrskem bencinarju. Tistih nekaj litrov razlike pri porabi (in za več kot tri litre na 100 prevoženih kilometrov razlike ne bi smelo iti, saj je 3.0 TDI popil dobrih 13 litrov) se ob ceni avtomobila ne pozna veliko.

Če pa se vam zdijo zmogljivosti povsem v redu, poglejte za 3, 2-litrskim bencinskim motorjem FSI. Če nič drugega, vam bo prihranjeno vsaj dizelsko brnenje, ki Q7 spremlja med vožnjo v preveliki meri. V primerjavi s povprečnim avtom srednjega ali višjega srednjega razreda je ta Q7 sicer vzorno tih, a vseeno: pri konkurenci znajo tišje.

Šeststopenjski Tiptronic je po drugi strani povsem dovolj uglajen in hkrati hiter ob prestavljanju (in se odlično uči, kakšne vožnje si želi voznik), da ga lahko le pohvalimo - z izjemo tiste (recimo) manjkajoče sedme prestave. Še boljše je podvozje. Ker je imel testni Q7 klasično, ne pa zračno vzmetenje (in še 19-palčne nizkopresečne gume), se je bilo treba sicer vnaprej zavedati, da bo vzmetenje prej trdo kot ne, a se je v večini primerov izkazalo kot dovolj udobno.

Na kratkih, ostrih robovih se do zadnjic potnikov sicer prebije več sunkov, kot bi si želeli, a se zaradi tega Q7 v ovinkih ne maje kot ameriška limuzina (pravzaprav zelo bližnje) preteklosti. Nasprotno: z natančnim volanom in vodenjem ter presenetljivo zvestim vztrajanjem v smeri, začrtani z volanom, voznika vzpodbuja tudi k prav nič SUV-ovski vožnji skozi ovinke. Ne le zato, ker je podkrmarjenja manj, kot bi pričakovali (in lahko na zelo spolzki podlagi igrivo zdrsne tudi zadek), temveč tudi zato, ker mu veliko zaupanja dajejo zavore. Q7 se je na meritvah ustavil v za avto tega tipa in mase skoraj neverjetnih 37, 3 metra. To pa je že raven športnikov.

Audiju je s Q7 očitno uspela dobra poteza (in tako kažejo tudi prodajni rezultati). Q7 ima sicer kakšno bolj ali manj nadležno napakico, a v celem dokazuje dvoje: da je bolj Suv kot sUv (torej bolj športen kot uporaben) in da je mogoče tudi tako dober avto izboljšati. Bencinski motor (ali pa vsaj boljša zvočna izolacija dizla), zračno vzmetenje in kak kos doplačilne opreme manj pa za isto ceno dobite še boljši avto. In ostanite pri petih sedežih, ker sedem je bolj za pet kot za sedem.

Dušan Lukič

Foto: Aleš Pavletič