BMW 530 xd

Seveda si ne bi upali. Še drevo bi dvakrat premislilo. In tudi voznih razmer, ki jih BMW 530 xd ne bi zmogel ne le premagati, temveč premagati brez težav in varno, ni veliko.

Bistvo avtomobila označuje drobna, skorajda neopazno črka x v imenu. Označuje seveda štirikolesni pogon xDrive, ki je lahko, če se zazrete v njegovo skico, dokaj zapleten, a je v resnici stvar (pustimo izvedbo ob strani) dokaj preprosta: xDrive je stalni štirikolesni pogon, ki prek večkolutne mokre sklopke (elektronsko nadzirane) prenaša več ali manj pogonske sile na prednji kolesi.

Možni razpon sega od povsem odprte do povsem zaprte sklopke. Če je sklopka povsem odprta, je avto z xDrivom gnan samo zadaj, ko pa je sklopka povsem zaprta, se prenaša na prednjo in zadnjo os po 50 odstotkov pogonskega navora oziroma moči. Prehodi so zvezni in izza volana neopazni, vse skupaj pa traja le 100 milisekund. Zapor diferenciala (prednjega in zadnjega) ni, elektronika preprečuje vrtenje posameznih kolo v prazno s selektivnim zaviranjem.

Kako je vse skupaj čutiti izza volana? Edini namig (razen črke na zadku) je dejstvo, da je tudi na zelo spolzki cesti posegov DSC-ja malo, avto pa je manj (a še vedno) prekrmiljen, ko ga voznik izklopi. S plinom je treba ob zdrsu malo trmariti pa gre. Če to seveda želite.

Štirikolesni pogon seveda pomeni nekaj več teže (v tem primeru kakega kilogramskega stotaka) in nekaj večjo porabo, a ker je prednji pogon popolnoma odklopljiv, razlika ob vsakdanji uporabi ne bi smela preseči pol litra, kar je ob dobrih desetih litrih testnega povprečja pravzaprav zanemarljivo. Če se vam razlika v ceni (in dodatni stroški goriva), ki jo pomeni xDrive, zdi prevelika, počakajte na prvi zasneženi klanec. Nasmeh na ustih je takrat tako širok, da odtehta (skoraj) vsak denar.

Ostanek te petice je tak, kot bi od nje pričakovali. To pomeni odličen (in le malenkost preglasen) trilitrski dizelski šestvaljnik, ki je s svojimi 231 ’konji’ dovolj zmogljiv, da se boste lahko kosali z marsikaterim po imenu bolj športnim tekmecem, samodejni menjalnik, ki prestavlja tako uglajeno, da ga skoraj ne opazite, in podvozje, ki je sicer nagnjeno bolj na stran športa kot udobja, a gre tak kompromis pri BMW-ju tudi pričakovati. Da je volan natančen (in volanski obroč prijetno majhen in debel), je pri tej bavarski znamki samoumevno.

Enako samoumevno je, da je mogoče za volanom najti udoben položaj ne glede na telesno višino in razmerje dolžine udov (še posebej ker zaradi samodejnega menjalnika odpade v tem pogledu najtežavnejša stopalka sklopke), da je ergonomija (skoraj) popolna in da gumb sistema iDrive zagotavlja lahkotno upravljanje bolj ali manj potrebnih oziroma pogosto uporabljenih funkcij avtomobila.

Na zadnji klopi bi bilo sicer lahko prostora več, prtljažnik pa zaradi limuzinske oblike zadka seveda ni tako prijazno povečljiv, kot bi se zgodilo, če bi ta petica imela oznako Touring. Toda to so dejstva, ki se jih da spoznati že vnaprej, zato načeloma na odločitev pri nakupu ne bi smela vplivati. Bolj bo nanj vplivala cena, ta pa že v osnovi ni nizka – je pa glede na to, kaj avto ponuja, še sprejemljiva. Škoda je le, da je treba doplačati nekatere dodatke, ki bi v avtomobilu tega razreda morali biti serijski – predvsem tempomat in PDC . . A pri BMW-ju smo tega (na žalost) že kar navajeni.

Dušan Lukič

Foto: Aleš Pavletič