Tik pod vrhom

Dvovratni modeli v sodobnem poslovnem svetu, ki ga določa predvsem maksimiranje dobička, počasi izgubljajo tla pod nogami, no, kolesi. Na prste ene roke lahko preštejemo znamke, ki še vztrajajo pri teh puristično oblikovanih modelih, ki pritegnejo poglede, samo najbolj zavzetim voznikom pa res poženejo kri in adrenalin hitreje po žilah. In jih dovolj vznemirijo, da si tak avto, ki je – roko na srce – precej nepraktičen, tudi zares privoščijo.

Pri BMW-ju so se stvari celo tukaj lotili dodelano – kupe že, toda za tiste, ki jim vznemirjenje, popolna vključenost v vožnjo in potne roke ne pomenijo ravno vsega v življenju, so pripravili štirivratno verzijo. Ki ji z vidika uporabnosti verjetno ni kaj očitati. Toda … Toda kupe je vendarle kupe. In če vprašate mene, ima lahko le dvoje vrat. Pa me obtožujte …

Dobro, ne bom se (spet) vtikal v ledvički, pa še ta edini kontroverzni del oblikovanja se mi je kar naenkrat zdel bistveno manj sporen. Vsekakor pa priznam – to je njegov prepoznavni znak kljub vsej diskretno zadržani športnosti. Dobro, tako zelo diskreten ta avto spet ni. Za to je zdaj tudi že prevelik, saj meri skoraj 4,77 metra, od limuzine pa je strešna linija nižja za skoraj šest centimetrov.

Ja, res je nizek in res je blizu tlom, tako da sem najprej pri grbinah in asfaltnih pregibih kar malce stiskal zobe (mimogrede – za 21 mm je bliže tlom kot serija tri), sicer pa je to mogoče opaziti vsakič, ko je treba v avto. Zadnjica dobesedno pade v športni sedež, kar niti ni težavno, je pa vstajanje – predvsem takrat, ko je avto parkiran v vrsti. Dolga in težka kupejevska vrata potem naenkrat niso več tako privlačno lepa.

Ampak v vožnji to hitro zbledi. To, kar pa zmore ponuditi kombinacija prisilno polnjenega vrstnega šestvaljnika, stalnega štirikolesnega pogona, začinjena s prilagodljivim športnim podvozjem in odličnim samodejnim osemstopenjskim menjalnikom, je vendarle blizu bolj slavnemu bratu. Naj omenim samo pospešek, ki je s 4,9 sekunde izjemen. Pa tudi navor tega trilitrskega stroja, njegova prijazno in strmo speljana krivulja je izjemna, tako da se zdi, kot da od dobrih 1.500 vrtljajev naprej jadraš na ogromnem, strmem valu navora, ki se kar ne neha.

Seveda tak obvladljivi prirastek moči in navora vliva tudi tisto nujno zaupanje pri vozniku, saj sicer podatek o skoraj 380 'konjih' zagotovo pomeni precej zadržanosti in previdnosti. Seveda gre tudi drugače, bolj brutalno in glasno, ko se šestvaljnik zvrti v maniri atmosferskih motorjev!

Sicer pa je ne glede na skoraj neomajno zalogo moči in navora to tudi njegovo glavno sporočilo – obvladljivost in uravnoteženost v vsakem trenutku, seveda z jasnim športnim predznakom. Predvsem podvozje s prilagodljivimi blažilniki je za športnika skoraj neverjetno uglajeno, če si tega zaželiš.

Tudi na uničenem mestnem asfaltu namreč omogoča prilagodljivost in gibkost, ki mu učinkovito uspe zgladiti grbine in grbinice v osmih desetinah primerov! Samo pritisk na stikalo na osrednji konzoli in celo bistvo te štirice se opazno zaostri – podvozje, volanski mehanizem, šestvaljnik in seveda menjalnik. Ampak vse to v neki prav posebni, ugledni maniri športnika, ki ve, kje je meja.

Ta BMW je eden tistih avtomobilov, ki jim pravimo, da zavije še kakšno tisočinko sekunde prej, preden si voznik to zaželi. Resnično izjemno natančno, predvsem pa z lahkotnostjo treniranega atleta sledi zamišljeni liniji, medtem ko krmilni mehanizem vedno ponuja dovolj povratnih informacij. Uravnoteženost podvozja in predvsem pogona se kaže tudi ob pospeševanju v zavoj, ko razdelilnik vedno porine nekaj več navora na zadnjo os, tako da o kakšnem podkrmarjenju sploh ni govora.

Seveda ga lahko porine na zadnji par tudi toliko, da hudomušno zdrsne, ampak le, če voznik pravočasno izklopi program stabilnosti. Ampak tudi takrat je mogoče v tej štirki brez strahu priviti plin že pred vrhom zavoja in si potem z zadkom pomagati proti izhodu … Hitro, ampak tekoče in lahkotno, nikoli (preveč) brutalno. To je preprosto avto, kjer si po kombinaciji zavojev zaželiš, da bi se vrnil in vajo ponovil … vsaj enkrat!