BMW X5 xDrive40d

Res je sicer, da je na pogled pomladitev komaj opazna. Večje so odprtine za zrak, več je v barvo karoserije polakiranih delov, malce drugačne so luči (in namestitev meglenk), drugačen je tudi zadnji odbijač. Dovolj sprememb, da jih bodo opazili lastniki in ljubitelji dosedanjega X5 – več pa tako in tako ni potrebno.

Tudi v notranjosti X5 ostaja X5. Merilnik hitrosti je še vedno linearen in zato pri mestnih hitrostih nepregleden, položaj za volanom je še vedno odličen (ko se sprijaznite s SUV-ovsko višjim sedenjem), iDrive je še vedno preveč neroden za res lahkotno uporabo. Nič novega, skratka, razen novih barvnih kombinacij. To tudi pomeni, da je zadaj dovolj prostora za dva odrasla (tretji bi malce neudobno sedel na sredini zadnje klopi), da je prtljažnik ogromen in odpiranje njegovih vrat dvodelno, pri testnem avtomobilu pa tudi električno (priporočamo! ).

Največ sprememb je pod kožo. Oznaka xDrive40d pomeni, da se je pod motornim pokrovom skrival sveži, povsem aluminijasti biturbo šestvaljni dizel. Dve turbopuhali (manjše za nižje vrtljaje in boljšo odzivnost ter večje za višje in večji navor) poskrbita ne le za odlične zmogljivosti, temveč tudi za ugodno majhno porabo, saj se vrtljaji ob normalni vožnji (ki pa je lahko še vedno hitrejša od prometa okoli vas) le redko povzpnejo nad dva tisočaka. Dobrih 11 litrov je za tako zmogljiv avtomobil (6, 7 sekunde do 100 kilometrov na uro), ki se ne more pohvaliti z majhno maso (za dobri dve toni ga je) niti z nizko čelno površino (vendarle gre za skoraj 1, 8 metra visokega terenca), odličen rezultat.

A v isti sapi je treba povedati tudi, da je motor navzven tankovsko glasen in da zvočna izolacija njegovemu zvoku ni povsem dorasla, zato je predvsem v mestni vožnji hrupa v notranjosti preveč – v garažnih hišah pa si utegnejo mimoidoči zatiskati ušesa. Poleg tega lahko za skoraj enako zmogljiv avto plačate manj in tudi porabite manj goriva – trilitrski dizel je namreč po naših dosedanjih izkušnjah z X5 povsem dovolj zmogljiv (na papirju je le sekundo počasnejši do 100 kilometrov na uro, v praksi pa razen pri zelo velikih hitrostih enako suveren kot štirilitrski), poraba pa je lahko manjša za kak liter in pol (ali celo več). Da o razliki pri ceni (kakih pet tisočakov je bo) sploh ne govorimo.

Tudi trilitrski dizel namreč dobite v kombinaciji z menjalnikom, ki je bil v testnem xDrive40d (ker je to pač edini menjalnik na voljo v X5): osemstopenjska avtomatika je (ne le v X5, temveč tudi v avtomobilih konkurenčnih znamk, saj ga uporabljata tudi Audi in Porsche) najboljši samodejni menjalnik zdaj. Prestavljanje je skoraj neopazno, če to želite, a v športnem načinu delovanja (tudi z možnostjo ročnega pretikanja) tudi odlično in predvsem hitro. Da se kaj dogaja, boste opazili le po premikanju igle merilnika vrtljajev (in po spreminjanju ravni hrupa), pospeški pa so enakomerni in odločni. Štirikolesni pogon xDrive je že klasika, tokrat je razmerje razporeditve navora v korist zadnje preme (60 odstotkov v normalnih razmerah).

Kot je pri BMW v navadi, je seznam doplačilne opreme, ki je na voljo, dolg. Smerne in samodejne luči so dobrodošle, enako velja za aktivni tempomat s funkcijo start-stop (avtomobil se za vozilom pred vami sam ustavi in spelje ob pritisku na gumb), odveč je bil opozorilnik za menjavo voznega pasu. Namesto da bi vozniku svetoval, v katero stran naj zavije, oziroma sam opravil malenkostni popravek smeri, le zavibrira volanski obroč … Še en minus si je prislužil USB-priključek avdiosistema, saj občasno ni hotel prepoznati vanj vtaknjenega USB-ključka z glasbo, poleg tega pa ga zmotijo vse datoteke, ki niso glasbene – se pa zato odlično razume z iPodom, enako odlično deluje tudi vmesnik Bluetooth za prostoročno telefoniranje.

A kljub nekaterim majhnim pomanjkljivostim dejstvo ostaja: X5 je povsem v vrhu svojega razreda. Ali je veliki, zmogljivi dizel res najboljša izbira (zaradi hrupa in porabe), se boste morali odločiti sami, lahko pa vam namignemo: včasih so druge stvari pomembnejše od 'konjev' …

Dušan Lukič, foto: Saša Kapetanovič