BMW Z4 Roadster sDrive30i

• Video
• Ozadje
• Lestvica najhitrejših na Racelandu

Nasploh je vprašanje, ali bi v ta Z4 bolj sodil samodejni menjalnik, ves čas delilo člane redakcije. Končna ocena je bila na koncu v prid tistih, ki so zagovarjali prestavno ročico in tri stopalke, a predvsem zaradi tega, ker je alternativa klasični samodejni menjalnik, ne pa dvosklopčni, ki ga je mogoče dobiti le v sDrive35i.

Škoda, kajti kombinacija izjemno hitrega menjalnika z dvema sklopkama in trilitrskega atmosferskega štirivaljnika bi bila odlična (in najbolj zaželena).

A da ne bo pomote: tudi šeststopenjskemu ročnemu menjalniku prav nič ne manjka. Gibi njegove ročice so kratki in odlično definirani, voznikova roka pa je pri pretikanju lahko izjemno hitra, pa se menjalnik prav nič ne upira. In ker ob prestavljanju tudi vrtljaji padejo hitro, je vse skupaj lahko zelo zelo športne sorte.

Odlično razmeščene so tudi stopalke in tako dodajanje vmesnega plina ob prestavljanju navzdol postane čisto običajna stvar. Z malce vaje boste tako rekoč postali človeški dvosklopčni menjalnik . .

Motor? V tem avtu vrhunski. Rad in hitro se zavrti (odzivnost stopalke za plin je mogoče nastavljati, a o tem nekoliko pozneje), njegov zvok je ravno prav glasen, iz izpuha se oglaša športno renčanje, pospremljeno z občasnim grgranjem in pokanjem ob pretikanju ali odvzetem plinu. Z4 sicer ni lahek in 190 kilovatov oziroma 258 'konjev' ni številka, od katere bi se vam zvrtelo, a je avto kljub temu presenetljivo hiter.

Naj ponazorimo takole: v pospeševanju ni skoraj nič slabši od dirkaškega, na 1200 kilogramov olajšanega dve generaciji starega M3 z 321 'konji' in kratkim, pospeškom namenjenim menjalnikom. Zadovoljni? Če niste, si pač privoščite sDrive35i.

Podvozje? Odlično. Testni Z4 je imel povsem serijsko, doplačilna so bila le 18-palčna platišča z Bridgestonovimi praznovoznimi Potenzami, a če ga ne nameravate pogosto uporabljati na stezi, več niti ne potrebujete. Je dovolj mehak, da je vsakdanje uporaben, a hkrati povsem dovolj čvrst, da nudi obilico vozniških užitkov.

Pometanje z zadkom je le pritisk stopalke daleč, seveda pa se je prej treba poigrati z elektroniko. Dynamic Drive Control (DDC) ima stikala za nadzor ob prestavni ročici. Če ga iz načina Normal preklopite v Sport, se poveča odzivnost stopalke za plin in električnega servovolana (ki pa ne nudi nič manj občutka in povratnih informacij kot najboljši hidravlični sistemi), v načinu Sport+ pa so stvari še bolj agresivne, hkrati pa se izklopi tudi elektronski nadzor stabilnosti vozila.

Za športno cestno vožnjo se je najbolje izkazal način Sport ob hkratnem zmanjšanem delovanju DSC-ja (DTC). Avto je odziven, lahko si privoščite nekaj drsenja, a če bo šlo prehitro, bo elektronski sopotnik poskrbel, da se bo vse skupaj končalo varno.

Dvodelna aluminijasta streha je elektrohidravlično pomična, za odpiranje ali zapiranje pa potrebuje okroglih 20 sekund. Streha se seveda zloži pod prtljažni pokrov in prostornina prtljažnika se ob tem iz osnovnih 310 litrov (kar je za krepkih 50 litrov več kot pri predhodniku) zmanjša na (še vedno uporabnih) 180 litrov.

To pomeni, da ob zloženi strehi vanj še vedno spravite dva 'letalska' kovčka in kak prenosnik, za dostop do prtljage bo treba streho vendarle razpreti.

Precej prostora so BMW-jevi inženirji prihranili zato, ker se streha zloži tako, da oba upognjena dela zloži enega nad drugega (in sta izbočena dela obrnjena v isto smer), ne pa enega nasproti drugemu, kot to počnejo pri (večini) konkurence.

Na žalost se je treba za pomik strehe popolnoma ustaviti (konkurenca tu omogoča pomik strehe tudi med vožnjo), še večji minus pa smo ji pripisali zaradi šklepetanja in čričkov, ki so se oglašali iz njenih spojev in mehanizma. Od avtomobila za 56 tisočakov bi pričakovali, da bodo inženirji poskrbeli, da so to ne dogaja.

In vožnja z zloženo streho? Za vetrni ščit bo treba doplačati (in to ne ravno nežnih 300 evrov). Ob spuščenih stranskih steklih je vetra pričakovano dosti, ob dvignjenih se po kabini začne vrtinčiti šele nekje pri avtocestnih hitrostih - zanimivo je, da je pri res veliki hitrosti potem vetra spet manj.

Pri avtomobilih z zložljivo streho je varnost, zlasti ob prevračanju, še posebno pomembna. Pri novem Z4 za glave potnikov v tem primeru srbi ojačan okvir vetrobranskega stekla ter varnostna loka za sedežema. Bočne varnostne blazine ne ščitijo le prsnega koša, temveč tudi glavo.

Varnostni minus (pravzaprav edini): pritrditvene točke ISOFIX na desnem sedežu je treba doplačati (slabih 100 evrov), poleg tega pa namestitev otroškega sedeža ovira tudi nepomičen vzglavnik. Mar pri BMW mislijo, da lastniki kabrioletov nimajo majhnih otrok?

Prostora v notranjosti je več kot pri predhodniku, kar glede na to, da je Z4 zrasel, ni presenetljivo. Tako z odprto kot z zaprto streho se bodo zlahka vozili tudi višji od 190 centimetrov, vprašanje pa je, koliko se bosta vaša zadnjica in hrbet sprijaznila s športnimi sedeži, kakršne je kot del paketa Design Pure White imel testni Z4. Navadni so običajno bolj udobni.

Sedeži so oblečeni v kabrioletom namenjeno usnje, ki se na soncu manj segreva (če pa si jih omislite v beli barvi, kakršne je imel testni Z4, pa teh težav sploh ni), in tudi sicer so v notranjosti uporabljeni materiali odlični (izdelava pa malce manj). Dobrega položaja za volanom (če vam sedeži ustrezajo) ni težko najti, vsa stikala so pri roki, volan je ravno prav velik, le odlagalnih površin za pijačo je premalo . .

Takle Z4 je pravzaprav nekakšna dvoživka. Po eni strani kaže, da bi bil rad športni roadster (ročni menjalnik, odlično podvozje in motor), po drugi strani bi bil rad vsakdanje uporaben tudi na daljših poteh (trda streha, malo hrupa). Zdaj se morate le odločiti: ali to pomeni, da pri nobeni od teh dveh vlog ni tako dober, kot bi bil, če bi bil namenjen le eni, in vas to preveč moti, ali pa je v obeh dovolj dober, da mu to štejete v plus. Pri Avto Magazinu smo se odločili za drugo možnost.

Iz oči v oči . .

Vinko Kernc: Ko sedeš v takole motoriziran Z4, postane znova jasno: takšno mehaniko, kot jo izdelajo pri Beemveju, lahko dobite le – pri Beemveju. Nikjer drugje (med serijskimi avtomobili) ne dobite mehanike, ki je tako komunikativna z voznikom; še celo ročni menjalnik je tokrat odličen. Je pa tudi ta BMW znotraj preozek (predvsem za hitra sukanja volanskega obroča) in zunaj oblikovno verjetno ne najbolj posrečen. Predvsem zadaj. Če je to sploh pomembno . .

Koliko stane v EUR

Dodatna oprema testnega vozila:

Kovinska barva 731

Paket Design Pure White 2.508

18-palična lita platišča 1.287

Notranji del strehe v antracit barvi 207

Parkirna tipala spredaj in zadaj 850

Aktivni tempomat 349

Samodejna zatemnitev zunanjih ogledal 567

Samodejna zatemnitev vzvratnega ogledala 240

Dežno tipalo 142

Paket luči 273

ISOFIX 98

Ogrevana prednja sedeža 403

Večopravilni volan 164

Samodejna klimatska naprava 632

Veterna zaščita 294

Velur predpražniki 109

Odlagalni paket 218

Transportni paket z odlagalno vrečo 229

Radio BMW Professional 229

Priprava za telefon 905

Dušan Lukič, foto: Aleš Pavletič