Citroën C1 1.0 SX

Smart killer. No, to pa je njegova druga stran obraza. Da je Citroën skupaj s Peugeotom in Toyoto na trg poslal oblikovno tako simpatičen in kakovostno narejen mali mestni avto, vodilnim v Smartu zagotovo ni pogodu. Pa čeprav si malčka po svojih dimenzijah ne bi smela konkurirati. Smart Fortwo se, ko mu odmerimo dolžino, konča pri 2, 5 metra, C1 je skoraj za en meter daljši. Točneje za 93 centimetrov. V širino je Citroënovega malčka prav tako več. Smart meri 151, 5, Citroën 163, 5 centimetra. Torej je razlike za okroglih 12 centimetrov. Da o številu vrat in sedežev sploh ne zgubljamo besed.

Še najbolj primerljiva sta si malčka po ceni in velikosti prtljažnika. In tu, zanimivo, s svojimi 150 litri zmaga Smart. Toda le ko govorimo o osnovni prostornini prtljažnika. Če želimo to povečati, v ospredje ponovno stopi C1, ki zna 139 litrov spremeniti v presenetljivih 751. Da ne bo nesporazuma, prtljažnik še zdaleč ni tisti, ki nas je spodbudil k primerjavi. V to so nas pritegnile nekatere druge stvari.

Na primer oblika prednji žarometov in zadnjih luči, čeprav je res, da so slednje bližje največjemu Smartu, ali pa trivaljna zasnova pogonskega agregata in nenazadnje ideja ’kam z merilnikom vrtljajev? ’. Pri obeh je ta končal na precej nenavadnem mestu; Smart ga ima na sredini armaturne plošče, C1 pa na peclju, ki štrli iz okroglega merilnika. Ali ste vedeli, da je treba merilnik vrtljajev v C1 doplačati?

Ja, prav ste prebrali, tako kot klimatsko napravo in avdiosistem. Na drugi strani pa vas prijetno presenetijo nekateri drugi kosi opreme, ki jo v malčkih tega razreda navadno ne srečamo. Vsaj na osnovnem seznamu ne. Sem spada daljinsko vodena osrednja ključavnica, električen pomik stekel, servovolan, ABS ali pa kup varnostnih blazin … skratka spisek je bogat do te mere, da hitro postane jasno, kam se obrača C1. K manj razvitim zagotovo ne. Zato pa v urbana mestna središča visoko razvitih držav.

Torej ni skrivnost, da ljudje C1 ne bodo kupovali zgolj zato, ker je majhen in uporaben v vožnji po mestu, ampak tudi in predvsem zato, ker jim je všeč. In prav je tako! Malčka bi v tem trenutku zlahka uvrstili med bolj simpatične igrače. In to zna dokazati v vsakem trenutku; ko stojite pred njim, sedite v njem in tudi ko se z njim odpravite na pot. Pogoj je le ta, da od njega ne pričakujete preveč. Vas je zaskrbel prostor na prednjih sedežih? Brez skrbi! Tega je dovolj.

Le od sedežev, ki z integriranima zglavnikoma želita spominjati na dirkaška, ne pričakujte še enako dobrega bočnega oprijema. Manj dobrohotno so prostor odmerili zadaj, čeprav je res, da se bosta tja, po potrebi, lahko stisnila tudi dva odrasla človeka. Zato pa na daljše poti izven mesta raje pozabite, razen če se hočete tistima zadaj zameriti.

Najmanj prostora v tem malčku boste nedvomno našli v prtljažniku. Ta je s svojimi 139 litri resnično majhen. Da razočaranje ob prvem srečanju z njim ne bo preveliko, pa so poskrbeli kar v tovarni. Kaj vas čaka v zadku, zaslutite hip zatem, ko pritisnete gumb za odpiranje prtljažnih vrat. Namesto teh namreč iz ležišča izskoči šipa in hitro postane jasno, da za zadnjo klopjo črne luknje ne morate pričakovati.

No, ne glede na to lahko zapišem, da je v C1 vseeno dovolj prostora. Še posebej, ker je ta v osnovi namenjen dvema. Kadar je prtljage preveč, je s pomočjo zložljive zadnje klopi prtljažnik mogoče povečati. Na 751 litrov. Če prostora še vedno ni dovolj, so tu predali. Teh je veliko in prav vsi so na dosegu rok. Žal pa je podobno velika tudi zamera, ki se nanaša nanje.

Najprej to velja za plastiko, ki je pregladka, da bi lahko zadrževala predmete, zato se ti med ovinki kotalijo. Mnogim pa bo težavo v mestih povzročalo še dejstvo, da prav noben od njih nima pokrova, kar pomeni, da njihove vsebine ni mogoče zakriti pred nezaželenimi pogledi.

Ampak to je očitno davek, ki ga je preprosto treba plačati pri majhnih mestnih avtomobilih. In ko že govorimo o njem, ne moremo mimo dejstva, da je za pomik šipe v sovoznikovih vratih na voljo le en gumb. Jasno, na sovoznikovi strani, kar pomeni, da se mora voznik, če želi spustiti šipo, stegniti čez sovozniški sedež. Ali pa da varnostni pasovi niso nastavljivi po višini, da v senčnikih ne boste našli kozmetičnih ogledalc in nenazadnje, da se v nosu skriva motor, ki ima namesto štirih valjev le tri.

Ja, tudi to je lahko en od načinov varčevanja. Vendar trditev, da so imeli v mislih prav to, ko so se lotili razvoja trivaljnika, ne bo povsem zdržala. Motor je Toyotin in ob tem ne smemo spregledati dejstva, da pri Toyoti že imajo en 1, 0-litrski motor - tokrat govorimo o štirivaljnem -, ki povsem spodobno služi malemu Yarisu. Hkrati ne moremo mimo vse tehnologije, ki se skriva v njem: prilagodljivi časi odpiranja ventilov (VVT-i), štiriventilska tehnika … nič presenetljivega ni, da je novinec na koncu celo nekoliko zmogljivejši od svojega štirivaljnega brata (za 3 konjiče in 3 Nm navora).

50 kW oziroma 68 KM, kolikor jih zmore, pa bi moralo v celoti zadoščati za 800 kilogramov osnovne mase. In res, na običajnih cestah ter avtocestah se domneve izkažejo za pravilne. Motorček je igriv in dovolj živahen, da za volanskim obročem ni čutiti podhranjenosti. Ampak več od zmerno dinamične vožnje od njega vseeno ne pričakujte. Največjo hitrost dosežete pri številki 162 km/h, med ovinki pa vas od divjanja presenetljivo hitro odvrnejo tanke Michelinove pnevmatike (Energy) z merami 155/65 R 14. Tudi prav.

Večjo težavo predstavljata dokaj majhen navor (93 Nm) in predolga prestavna razmerja v sicer odličnem menjalniku. In rezultat tega je, da malček na avtocestah zahteva precej več pozornosti od večine običajnih avtomobilov. V trenutku, ko mu hitrost nekoliko pade, namreč peta prestava ne zadošča več, zato je treba pretakniti nazaj v četrto prestavo. Še slabše se vam godi pri vožnji navkreber. Številne klance zmore izključno v drugi prestavi.

To pa je verjetno dovolj jasen namig, da je Citro(ë)nček tiste vrste avto, ki vas bo razveseljeval predvsem v mestnih središčih. S svojo pojavnostjo, simpatičnostjo, živahnostjo in nenazadnje z nizko porabo. Na udobje avtomobilov, namenjenih premagovanju dolgih razdalj, pa v tem primeru raje pozabite.

Matevž Korošec

Foto: Aleš Pavletič, Vinko Kernc