Test: Citroen C3 Aircross, Kia Stonic, Mazda CX-3, Nissan Juke, Opel Crossland X, Peugeot 2008, Renault Captur, Seat Arona

Ko so mi španski kolegi iz iberske podružnice založbe Motorpresse, torej založbe, ki izdaja Auto motor und Sport, omenili, da bodo letos oni organizirali vsakoletni primerjalni test, mi je bilo takoj jasno, kam pes taco moli: Seatova Arona je povsem sveža in za španski Seat izjemno pomembna, hkrati pa v Španiji izdelujejo še nekaj zelo zanimivih manjših križancev: Oplovega Crosslanda X in sestrskega Citroena C3 Aircrossa ter Renaultovega Capturja.

Na začetku sem sicer upal, da bo kandidatov deset, a je hitro postalo jasno, da nam Hyundaijeve sveže Kone ne bo uspelo dobiti (test je namreč potekal praktično vštric z mednarodno predstavitvijo), in ker hibridi v Španiji niso ravno priljubljeni, med kandidati ni bilo niti Toyotinega C-HR, ki bi sicer po zmogljivostih in velikosti (ne pa tudi po ceni) odlično ustrezal konkurenci.

No, Hyundaijevo Kono bomo tako ali tako kmalu dobili na test in seveda ponovili tisto, kar smo pred mesecem dni storili pri manjših družinskih avtomobilih: postavili jo bomo vštric z zmagovalcem tega primerjalnega testa (morda tudi C-HR), da vidimo, kdo je najboljši v razredu.

Med osmerico po obliki nedvomno najbolj izstopajo C3 Aircross, ker je tako zelo drugačen, Kia Stonic, ker je daleč najbližje klasični petvratni kombilimuzini, celo bolj kot križancu, in Seatova Arona, sicer klasična, a zelo usklajene oblike. Juke deluje nekoliko zastarelo in pavlihovsko, osveženi Captur in CX-3 pa ne izstopata preveč. In Opel? O njegovi obliki so se mnenja 12 urednikov še najmanj razlikovala, a žal ne v ravno pozitivno smer.

Po drugi strani pa si je ravno Crossland X nabral mnogo pohval za notranjost. Ergonomija je, če odštejemo rahlo premalo urejen uporabniški vmesnik infozabavnega sistema, na zelo visoki ravni, sedeži odlični, položaj za volanom kot iz učbenika. Odlagalnih površin je dovolj, spredaj sta dva USB-priključka, zadaj žal ni nobenega. Zadnji sedeži se po prostornosti uvrščajo v slabo povprečje, kar je glede na to, da je Crossland X pravzaprav le drugačen C3 Aircross, zanimivo. V slednjem je namreč prostora zadaj opazno več oziroma je sedenje udobnejše, je pa res, da si minus zaslužijo sprednji sedeži, ki so, še posebej na daljših vožnjah, neudobni. C3 Aircross ima tudi manj odlagalnih površin, slabši infozabavni sistem, kot največji plus pa mu štejemo vzdolžno pomično zadnjo klop, ki poskrbi za res izvrstno prilagodljivost notranjosti. To je del opreme, ki bi jo morali imeti vsi tovrstni avtomobili (vsaj kot možnost), a je žal edini, ki se z njo lahko pohvali serijsko (za doplačilo pa je na voljo še v Crosslandu), Renaultov Captur. Tudi zato se Captur uvršča med bolj udobne avtomobile zadaj (pravzaprav je za C3 najboljši), izdata pa ga predvsem zelo slab infozabavni sistem R-Link in le en USB-priključek. Priznati je treba, da ima sicer nekaj zanimivih lastnosti, na primer sedežne prevleke, ki jih je mogoče sneti in oprati, a ga to ne pomaga dvigniti v vrh pri notranjosti.

Na tem področju se je najbolje izkazala Arona. Oblike so sicer precej puste, dolgočasne, zadnja klop pa ni pomična, a to so tudi edini minusi, ki ji jih lahko pripišemo. Infozabavni sitem je vzoren, sedenje vrhunsko, ergonomija prav tako. Prtljažnika je dovolj, preglednost izza volana zelo dobra (boljša kot v Crosslandu ter Capturju in še posebej veliko boljša kot v CX-3 ali Juku), sedeži so zelo dobri.

Juke je pravo nasprotje. Utesnjenost, težek dostop na zadnjo klop, zelo slaba preglednost, predpotopni infozabavni sistem – Juke jasno kaže, da je med osmerico daleč najstarejši in da so njegovi snovalci preveč razmišljali o 'drugačni' obliki in premalo o uporabnosti. O tem priča tudi to, da mu primanjkuje odlagalnih površin, da ima le en USB-priključek in da manjkajo tudi take malenkosti, kot so kljukice za obešanje vreč v prtljažniku ali osvetljena ogledalca v senčnikih. Podobno se starost pozna Peugeotovemu 2008, a se ta oddolži z veliko boljšim sedenjem, dovolj dobrim infozabavnim sistemom in prijetno majhnim volanom. Tudi zadaj je prostora še dovolj, je pa 2008 ob Kii Stonic edini, ki nima dvojnega oziroma prilagodljivega dna prtljažnika. Povsem sveži korejski kandidat malce klecne tudi pri infozabavnem sistemu, ki ne pozna večprstnih gest, se pa izkaže s prijetno, dodelano kabino in dobro ergonomijo. Sedi se sicer nižje kot v večini konkurentov (dovolj nizko, da smo nekateri pripomnili, da je Stonic morda že pod mejo med klasičnimi petvratnimi kombilimuzinami in križanci), prostornost zadaj pa je kljub temu med boljšimi. In Mazda CX-3? Od nje smo, tudi zato, ker je pred leti zmagala na podobnem primerjalnem testu, pričakovali veliko, a se je izkazalo, da je vmes konkurenca napredovala z večjimi koraki od Mazde. Njen infozabavni sistem ni najboljši, preglednost je slaba, prostora zadaj zmanjkuje in tudi prtljažnik ni med najboljšimi.

Se pa CX-3 izkaže, ko se kolesa zavrtijo. Je edini avto na testu z atmosferskim bencinskim štirivaljnikom, in če temu sicer lahko pričakovano (v primerjavi s konkurenti, ki imajo turbo motorje) očitamo pomanjkanje navora v spodnjem delu vrtljajev, se po drugi strani oddolži s svojo uglajenostjo, živahnostjo in veseljem do vrtljajev. Ko k temu dodamo še dober šeststopenjski menjalnik, postane CX-3 zanimiv in živahen avto, ki je bil tudi med varčnejšimi na testu. Škoda je le, da njegovo podvozje ni malo udobnejše – ker ni niti zelo športno.

Najbolj varčna je bila nova Arona. Litrski trivaljnik je ob tem dovolj živahen, šeststopenjski menjalnik pa dovolj hiter in natančen – bi si pa želeli krajši hod sklopke. Krmiljenje je dokaj natančno (med najboljšimi med osmerico), je pa podvozje nastavljeno precej čvrsto, zato se v notranjost prebije več sunkov kot pri nekaterih konkurentih. Tu izstopata predvsem Citroen in Opel, ki se posledično v ovinkih nagibata najbolj, je pa Opel ob enakem ali (na kratkih, ostrih neravninah) celo malenkost boljšem udobju med obema vendarle vozniško malo bolj zanimiv – pri obeh pa se bo treba sprijazniti z izrazitim podkrmarjenjem in sistemom ESP, ki ima veliko dela. Trivaljnik, ki poganja oba, je pri varčnosti nekje v zlati sredini, pri zvoku in prožnosti pa tik pod njo.

Peugeot 2008 je generacijo starejši od obeh 'sestrskih' avtov, a med vožnjo bolj navduši. Kljub enakemu motorju in teži je bil opazno bolj varčen, njegovo podvozje pa je veliko boljši kompromis med udobjem in lego ne cesti.

Kia Stonic se med vsemi pelje še najbolj podobno klasičnemu osebnemu avtomobilu, hkrati pa je njen trivaljnik dovolj uglajen, dovolj živahen in dovolj varčen. Captur in Juke sta sicer produkta iste nadnacionalke, a si ne bi mogla biti bolj različna. Sodobni Captur je udobnejši (mehkejši) in bolj pisan na kožo vsakdanjim uporabnikom, Juke hoče biti športnik, zato je precej trdo vzmeten in ima zabavno natančen volan. A hkrati je njegovo podvozje daleč najmanj udobno, zadek rad poskoči vstran (zato ima ESP precej dela), ob izklopljeni stabilnostni elektroniki pa smo ga na slalomu zlahka spravili (visoko) na dva kolesi.

In cene? Te se seveda razlikujejo od trga do trga, zato se v tem delu naši rezultati razlikujejo od tistih pri drugih sodelujočih revijah. Kot ponavadi smo sestavili avtomobile, ki so po opremi primerljivi (v negativno stran izstopa le Nissan, ki mu na seznamu dobavljive opreme manjka precej asistenčnih sistemov), in če upoštevamo na cenikih uradno objavljene popuste, je Captur najugodnejši nakup; Juke je poceni le zato, ker nima kupa opreme. Drugi so si s popusti ali brez njih precej blizu znotraj tistih razlik, ki jih je mogoče zmanjšati (ali povečati) z nekaj pogajalskimi sposobnostmi pri trgovcu – bolj pri avtomobilih, ki niso več čisto novi in zelo iskani, manj pri svežih uspešnicah.

Končni rezultati niso nepričakovani. Arona je zmagovalec s precejšnjim naskokom, in sicer predvsem zato, ker praktično nima slabih lastnosti. Je pa res, da zna marsikoga pustiti hladnega zaradi notranjosti in pomanjkanja izstopajočih podrobnosti. Kia Stonic je za njo kar precej zaostala, a je vseeno odličen avto – a le za tiste, ki ne zahtevajo resnično SUV-ovske višine sedenja in avtomobila. Marsikomu bo preveč navadnega avta in premalo križanca, da bi prišla v poštev.

Osveženi Captur je tretje mesto odnesel brez težav. Kombinacija prostornosti, dovolj udobnega podvozja in prijaznosti do žive vsebine ga uvršča visoko, in če pri križancu iščete predvsem udobje, zna biti boljša izbira od obeh pred njim. Enako velja za Oplovega Crosslanda X, ki je le za las prihitel Mazdo in presenetljivo (glede na starost) kompetentnega Peugeota 2008. Da je C3 Aircross zaostal za trojico, je predvsem posledica slabših sedežev, je pa treba ob njem tako kot ob Crosslandu in Capturju zapisati: če iščete udobnega, vsakdanje uporabnega križanca in vam lega na cesti, natančen volan in vozna dinamika na seznamu prioritet ne sežejo visoko, je prav ta trojica pravzaprav najboljša na testu ...