Test: Citroën C4 Cactus 1.2 PureTech Shine

Cactus je bi v svoji prvotni izdaji avtomobil s precej nedorečenim karakterjem oziroma umestitvijo. Čeprav ni tega v celoti nakazoval, se je zaradi svoje (vsaj navidezne) robustnosti in oddaljenosti podvozja od tal še najbolj spogledoval s križanci. No, ker v sebi ni nosil poglavitnih atributov, ki jih kupci pri križancih iščejo (visoko sedenje, preglednost, lahek dostop ...), pa je bil tudi prodajni odziv precej medel. Zdaj bo, če lahko verjamemo vodilnim v Citroënu, s svojo drugačnostjo poskušal napasti tudi 'Golfov segment', medtem ko se bo za križance 'specializiral' C3 Aircross.

Glede na to, da bo Cactus po novem tekmece iskal v precej zadržanem segmentu, bi lahko pisali o tem, kaj nova generacija tega avta odnaša in ne prinaša. A vseeno so se pri Citroënu odločili zadržati večino značilnosti, ki so ta avto nekako krasili. Tako je recimo Cactus ostal slabih 16 centimetrov odmaknjen od tal, prav tako pa so ostali zvesti zaščitni plastiki okoli kolotekov ter tudi airbumpom, ki pa zdaj, ko so postavljeni na spodnji rob vrat, dejansko opravljajo le še nalogo estetskega dodatka.

Sicer pa novi Cactus ni več tako robustnega, utilitarističnega videza kot prejšnji, saj je maska prevzela nekoliko bolj dovršeno obliko hišnega oblikovalskega jezika, prav tako so luči v treh 'nadstropjih' lepo vdelane v celoto. Če se odločite za malce bolj opremljeno različico, ki prinaša tudi večja platišča, bodo tudi veliki koloteki lepo zapolnjeni, zato tudi z boka avto ne bo deloval 'nasajeno'.

Tudi v notranjosti so uporabili podobno strategijo: zadržali so isto 'arhitekturo', le da so vse skupaj oplemenitili in izboljšali. No, občutka, da okoli voznika prevladuje velika količina plastike, se jim ni uspelo znebiti, je pa vsaj končna dodelava na precej višji ravni. Na vrhu sredinske konzole ostaja osrednji zaslon informativno-razvedrilnega sistema, ki omogoča dobro uporabniško izkušnjo, tudi zaradi tega, ker ponuja odlično povezljivost s pametnimi mobilniki. Drugi digitalni zaslon, tisti pred voznikom, bi zagotovo lahko ponujal več informacij, saj smo pogrešali predvsem merilnik motornih vrtljajev. Sovozniški del testne ekipe je prav tako pogrešal ogledalce v senčniku in ročko na stropu, pohvalili pa so velik predal, katerega vratca se dvigajo navzgor. Tudi odlagalnih mest za vse drobnarije bo dovolj, če bi se pod katerim od predalčkov našla mehka guma namesto trde plastike, pa tudi ne bi bilo nič narobe.

Pri Citroënu so še najbolj ponosni na nove sedeže, s katerimi želijo dodatno poudariti udobje v vožnji, atribut, na katerega so bili nekoč še kako ponosni. Sama oblika sedežev ostaja tako rekoč enaka, a je zato vsebina spremenjena. Z drugimi besedami, v notranjost so vstavili 15 milimetrov debelejše in tudi čvrstejše polnilo, ki naj bi vseskozi ohranjalo prvotno obliko. V praksi se takšni sedeži izkažejo kot resnično udobni, mogoče boste le v ovinkih pogrešali malce več bočne opore. Za idealen položaj za volanom smo višji člani uredništva pogrešali malce več pomika volana proti vozniku, a je ta tudi precej velik in popolno nasprotje ideologiji sestrske znamke v koncernu. Prostornost na zadnji klopi je dobro odmerjena, tudi za otroške sedeže z vpetji Isofix je z lahko dostopnimi sidrišči lepo poskrbljeno.

Veliko več pritožb bi lahko prišlo od zadaj, ko si bodo potniki zaželeli svežega zraka, saj je okna mogoče odpreti le nekaj centimetrov vstran – prav to je ena od (slabših) lastnosti starega Cactusa, za katero smo pri novem, glede na spremembo filozofije, pričakovali, da se bo poslovila. Če se odločite za veliko strešno okno, imejte v mislih, da je to na voljo brez dodatnega roloja. Kljub dobri UV-zaščiti se lahko notranjost v hudi pripeki še kako segreje in takrat jo boste prisiljeni močno hladiti s klimatsko napravo. Če Cactusa postavimo v segment C, je prtljažnik s 348 litri nekje povprečno velik.

Dotaknimo se še tehničnih izboljšav: Cactusa so opremili z lepim naborom asistenčnih sistemov, ki mu omogočajo enakovreden boj s tekmeci v segmentu. Tako so mu recimo vgradili samodejno zaviranje v sili, opozorilo pred nenamerno menjavo pasov, sistem za nadzor nad mrtvimi koti, prostoročni zagon motorja, vzvratno kamero, parkirni asistent in še kaj.

Še najbolj pa so ponosni, da je s prenovo mogoče naročiti nov sistem progresivnega hidravličnega blaženja, s katerim nameravajo Citroënu povrniti staro slavo najbolj udobnih avtomobilov. Bistvo novega sistema temelji na hidravličnih dročnikih, ki dvostopenjsko blažijo tresljaje ter bolj enakomerno razporedijo energijo, ki prihaja izpod koles. Med vožnjo je sistem diskretno zaznaven, za boljšo demonstracijo je treba poiskati bolj uničene odseke naših cest, kjer se podvozje resnično odziva mehkeje, predvsem pa bolj tiho 'požira' luknje. Tudi sicer se bo Cactus z dobro uravnoteženim in mehkim podvozjem bolje znašel na avtocestnih odsekih, med mestnimi robniki in kanalizacijskimi jaški ter malce manj na odprtih, ovinkastih cestah.

Testiranca je poganjal 1,2-litrski trivaljni turbobencinar, ki je po prenovi na voljo tudi v najmočnejši 130-'konjski' različici. Motorju težko kaj očitamo, saj po karakterju odlično pristaja Cactusu. Krasijo ga miren tek, dobra odzivnost in dovolj velika zaloga moči tudi za napade na prehitevalni pas. S šeststopenjskim ročnim menjalnikom se razumeta odlično, vse dokler so gibi desne roke umirjeni in prestavljanja počasna. Dotaknimo se še ekonomskega aspekta: na normnem krogu je porabil solidnih 5,7 litra goriva na 100 prevoženih kilometrov.

Cene prenovljenega Cactusa se začnejo pri 13.700 evrih, a za takšnega, kot je bil testni, torej različico z optimalnim bencinskim trivaljnikom s 130 'konji' in opremo Shine, ki prinaša 'sladkorčke', kot so vzmetenje s progresivnim hidravličnim omejevalnikom, samodejna klimatska naprava, tipalo za dež, navigacijski sistem, parkirna tipala spredaj ter asistenčni sistemi, boste morali odšteti slabih 20 tisočakov. Ob tem vam bodo pri Citroënu zagotovo ponudili tudi kakšen popust, če bo ta v obliki panoramskega okna, pa je naš nasvet, da ga prijazno zavrnete.