Prišli smo do ugotovitve, kdo vam bo tega BMW-ja najbolj zavidal

BMW ima lahko nešteto modelov z različnimi oznakami, vseeno pa tisti, ki se imamo za avtomobilske tradicionaliste, rasno čistokrvnost priznavamo izključno serijam 3, 5 in 7. No, odkar je številka 3 rezervirana za limuzine in karavane, med avtohtono bavarsko plemstvo uvrščam tudi serijo 4. Pri seriji 4 je namreč na prvi pogled evidentno, da inženirji pri snovanju niso želeli preseči določenih dimenzijskih okvirjev, so pa celoten avtomobil zasnovali z mislijo na le dve karoserijski obliki – kupe in kabriolet.

S tem mislim predvsem na skladnost obeh karoserij ter tudi proporce. Če se boste spomnili nekaterih prejšnjih generacij serije 3, boste predvsem pri kupejih in kabrioletih opazili, da so bila vrata potegnjena daleč nazaj za voznika in da je bil lok vetrobranskega stekla pravzaprav preblizu voznikovi glavi. Vem, da s tem zapisom tvegam gnev in bes ljubiteljev znamke, a nekako bi si upal reči, da je šlo pri nekaterih predhodnikih bolj za kupe in kabrio po sili.

Tradicionalna kabrioletska šola

Serija 4 je k sreči izdelana po tradicionalnih kupe/kabrioletskih receptih. Ti pod poglavjem šport vključujejo nekaj ključnih sestavin, brez katerih po mojem mnenju ni mogoče izdelati dobrega kabrioleta. Dolg prednji del, kratek previs in daleč naprej pomaknjena kolesa, od glave umaknjen lok vetrobranskega stekla, kratka oziroma majhna zadnja bočna stekla in seveda 'šotor'. Pod pojmom šotor imam v mislih zložljivo platneno streho, ki je tako s stališča estetike kot tudi izolativnosti in prostorske prilagodljivosti (v primeru BMW je v primerjavi s trdo streho za 40 odstotkov manjša tudi masa) neprimerno boljša izbira kot katera koli trda različica zložljive strehe.

Časi žvižganja okrog bočnih stekel, hrupa in napihovanja kabrioletskega platna so namreč že davno minili in BMW 4 pri tem ni izjema. Prvi znaki teh tradicionalnih kabrioletskih tegob se pokažejo šele takrat, ko se merilnik hitrosti približa oznaki 200, vse do takrat pa je v kabini zelo tiho in mirno. Poleg tega vam bomo tisti, ki smo si v preteklosti že lastili kakšnega kabrioleta, znali povedati, da je vožnja z njimi v bistvu najlepša takrat, ko so vsa stekla spuščena, platnena streha pa razpeta nad glavama voznika in sopotnice. Šotor in pika!

Črka M za 'manj je več kot dovolj'

Pravzaprav moram priznati, da je bil testni M440i Cabrio avtomobil, ki sem se ga lotil s strahom. Da se razumemo, nisem se ustrašil moči 275-kilovatnega šestvaljnika niti njegovih vrhunskih zmogljivosti. Iskreno, po tistem, ko sem del letošnjega poletja preživel z modelom M3 (AM št. 08/2021), bi mi v tej tovarni težko ponudili avtomobil, ki bi me bolj impresioniral na področju zmogljivosti.

Preberite še: Kratki test: BMW M3 Competition (2021)

Moj strah se je nanašal na možnost, da bi me ta avtomobil razočaral. Hočem reči, da sem se bal, da bi bil ta avtomobil v primerjavi z M3 (ali M4) za kaj občutno prikrajšan. Številke, ki so mimogrede impresivne, tu niti niso tako pomembne. Bal sem se, da je ta avtomobil občutno izgubil na ostrini vožnje, da ima manj mehanskega oprijema, da bo slabše zaviral, da je elektronika manj popolna, da je karoserija občutno manj čvrsta.

Kakor koli, vsi omenjeni strahovi so se razblinili v trenutku, ko sem šestvaljnik spustil z vajeti in se zapodil po s soncem obsijanih kraških cestah. V tistem hipu se je razblinila tudi velika dilema, ali ni vendarle bolj smiselno izbrati dirkaškega M3/M4 kot 'civilnega' M440i. Ugotovil sem namreč, da M440i ponuja točno tisto, kar potrebujemo vozniki, ki smo v svoji vozniški karieri obtičali nekje na četrt poti od običajnih voznikov do izkušenih dirkačev.

Gre za izredno toleranten športni avtomobil, ki bo z ravno pravšnjo mero odzivne elektronike znal odpustiti nekatere vozniške napake, kot je na primer prehitro dodajanje plina v ovinku. Prav tako bo ob izklopljenih elektronskih varuhih, kadar bo voznik trmast in bo v ovinek sunil preveč odločno, z enakomerno porazdeljeno bočno stabilnostjo na obe osi omogočil nadzorovane hipne zdrse, ki jih je mogoče kontrolirati tako z zavoro kot s plinom, pač odvisno od znanja oziroma izkušenj in poguma voznika.

Preberite še: Test: BMW 420d xDrive Gran Coupé - Avto magazin TV

Ne trdim, da je M440i avtomobil, ki se mu bodo priklanjali dirkači, vseeno pa sem doslej vozil le nekaj podobno dobrih, ki so s takšno lahkoto omogočali tako izrazito natančnost v zavojih in hkrati tako dobro nakazovali, kje je meja. V času testa je vse našteto v meni zbujalo občutke prave šampionske vožnje. In to je tisto, kar šteje, še posebej zato, ker si s tem avtomobilom vselej na varni strani magične meje.

Ima tudi napake, ampak koga briga

Čeprav je M440i Cabrio z marsikaterega zornega kota eden izmed najbolj popolnih predstavnikov razreda, sem si ga najbolj zapomnil po njegovem motorju. Že res, da mu na pomoč priskoči 11 električnih kilovatov, a ta motor je takrat, ko ga ne boste maltretirali, utelešenje uglajenosti in diskretnosti. Njegov glasbeni talent je seveda stvar subjektivne ocene, a iz časov, ko se ekologija in elektrika še nista vmešavali v vozniške užitke, poznam tudi nekaj boljših šestvaljnih pevcev.

Tukaj je tudi poraba, ki bo ob omenjenih šampionskih vožnjah hitro presegla 12 litrov, po drugi strani pa tudi njegovi tekmeci pri goltanju goriva niso nič kaj bolj skromni. Poleg tega boste morali (in to pišem zadnjič), vsaj dokler se nanj ne navadijo, prenašati zgražanje sosedov in mimoidočih nad novo podobo sprednjega dela. No, v času testa sem spoznal, da se zdi grd le tistim, ki ga niti teoretično ne morejo imeti. Vsem ostalim se zdi čudovit in lep.