Ford Fiesta ST

Ker tole ni le ena od Fiest; je tista Fiesta, zaradi katere se v moških (lahko) zbudi otrok. Tehnično sicer ni kakšnih konkretnih sprememb: močnejši motor in dve vzdolžni beli nalepki prek modre karoserije. A očitno je to dovolj.

Zgroženo vprašate: nalepki? ? Ja. Še posebej pri tem šteje nastop. Nekje med drznostjo in igrivostjo, sicer pa pobalinsko v prikupnem pomenu besede. Vse drugo pa je v mehaniki. Motor, denimo, ni nikakršen tehnični avantgardist, je pa (prostorninsko) dovolj velik in z zmogljivostmi dovolj radodaren, da z lahkoto vleče karoserijo in njeno vsebino. Da bi bil občutek pristnejši, se ga v notranjost kar dobro sliši. Tudi njegov zvok ni žlahten, a dajejo decibeli vedeti, da se spredaj kar pošteno dogaja.

Za motorjem – menjalnik: po fordovsko odličen za upravljanje (kratki, natančni in nekoliko športno togi gibi, odlično vpetje ročice), pa kljub ’le’ petim prestavam odlično pokriva krivulji navora in moči. ’Luknje’ ni. In končno: podvozje; spretno nadgrajena Fiestina osnova v smislu športne togosti pa dovolj natančen volan, da ni šibek člen mehanike.

Zato je tale Fiesta igrača. Z lahkoto hitro speljuje, vozniku pretikanje (lahko) pomeni užitek, motor se brez težave zavrti do trenutka, ko elektronika (pri okrog 7.000 vrtljajih v minuti) prekine vžig. Če pretikate pri 6.500 vrtljajih, kar je dovolj vse do lovljenja desetink sekunde na stezi, bodo vrtljaji v naslednji prestavi padli na okrog 5.000, kar daje skupaj z vrednostjo navora in moči v tej točki nov zagon tudi v zadnji, peti prestavi. In ko tu narastejo vrtljaji do 6.500 v minuti, se ST pelje s hitrostjo 210 kilometrov na uro, le motor se pri tem (povsem zdravo) dere, da je lahko le to (če ni hitrostne omejitve na cesti) razlog, da spustite plin.

Ampak ravne ceste še niso zadosten razlog za veselje. Lepo je, če so na cesti kratki ovinki, in če je pod kolesi naguban asfalt, je to smetana na tortici užitka. Sukanje volana, dodajanje in odvzemanje plina, pospeševanje, zaviranje . . Lahko bi bila tudi računalniška igrica, ampak z neverjetno odlično simulacijo pospeškov na telo v vseh smereh. Tale Fiesta je namreč zaradi kratkega medosja in togega podvozja (in če pritiskate na plin tudi zaradi velikega navora na prednjih kolesih) precej nemirna, ampak iz enakih razlogov in zaradi dobrega volana tudi zlahka nadzirljiva. Igriva. To je eden tistih avtomobilov, ki so lep dokaz, da se je veselje le peljati brez cilja in pri tem ni treba, da ima motor

300 kilovatov. Užitek v vožnji: pet smeškov. Brez razmišljanja. Dobro je tudi to, da sta prednja sedeža s svojo športno obliko učinkovita, ampak sicer se na notranjost (tudi te) Fieste ne splača izrazito ozirati: ona je, deluje, ergonomsko je zvečine zelo dobra (moti recimo izmeničen prikaz potovalnega računalnika ali prevožene razdalje), ampak zanjo ne bi, vključno z merilniki in volanskim obročem, mogli zapisati, da je čedna, pa tudi temno modra barva ji znotraj ne pristaja. In na zadnji klopi se naslonjalo zlaga po tretjini, sedalo pa le v celoti, kar pomeni, da v trenutku, ko se namenite zložiti del klopi, zadaj ne more več nihče sedeti.

Morda je to tudi edini razlog, da za tole Fiesto težko rečemo, da bi bila družinsko prijazna. Vse drugo, zaradi česar je ta Fiesta lahko igrača, pa ni razlog, da je ne bi mogli uporabljati vsak dan. On in ona. Le da bo igrača, kot rečeno, verjetno lahko le njemu.

Vinko Kernc