Ford Fusion 1.6i Trend

Prenovljeni Fusion je ohranil vse dobre lastnosti predhodnika. Prostornost (za ta avtomobilski razred), dokaj velik prtljažni prostor z nizkim nakladalnim robom in veliko nalagalno odprtino, napol terenska oddaljenost od tal in mere, ki so pisane na kožo vsem voznikom, ki imajo veliko opravka s prometno gnečo. Fusiona so malenkost pomladili, mu spredaj namenili zdaj že kar nekoliko SUV-ovsko masko in prednji odbijač, smernike ob prednjih žarometih poudarili z oranžno barvo stekla in (malenkostno) spremenili še zadnje luči.

Večji napredek so si Fordovci privoščili v notranjosti, kjer je zgornji del armaturne plošče gumen, torej prijeten na pogled in otip, ter nič več plastično dolgočasen in surov. Prenova je spodnesla digitalna merilnika stanja količine goriva in temperature - namesto njiju sta klasična. Lepša in predvsem vedno vidljiva. Nova oblikovno sicer nista izvirna, a ne moremo jima očitati zaspanosti in staromodnosti, kot smo prejšnjima v Avtomagazinovem testu Fusiona v št. 5 leta 2003.

Odlagalna mesta so v večini enaka, čeprav ne razumemo, zakaj niti eno ni podloženo z recimo gumo, da se predmeti ne bi kotalili med vožnjo. Nad sovoznikovim predalom, ki, mimogrede, ni osvetljen, je tridelna odlagalna polička. Manjka resnejše držalo za pločevinke, saj je odstranljiva posodica za smeti le zasilna rešitev. Srednji del armaturne plošče ni več poglavje zase, ampak se zlije s celoto. Spremenjen je gumb za vklop vseh smernikov, drugačne so šobe za ventilacijo, vse drugo pa je sorodno Fusionu pred prenovo.

Volan je nastavljiv po višini, prav tako voznikov sedež, zato z iskanjem ugodnega položaja za volanom ne bi smeli imeti težav. Novi Fusion ohranja vozne lastnosti predhodnika. Udobnejši od marsikaterega majhnega avtomobila, s prečnim in z vzdolžnim nagibanjem karoserije med živahnejšo vožnjo, a zato s prepričljivo lego na cesti. In z dobrim in natančnim menjalnikom, ki so mu v tovarni namenili zelo dolgo četrto prestavo; ta je idealna za vse, ki neradi prestavljajo, saj se lahko z njo in v kombinaciji z 1, 6-litrskim bencinskim motorjem vozimo po naseljih (pri dobrih 50 km/h in 1.750 vrtljajih) ali prekoračimo avtocestne omejitve (pri 150 km/h in 5.000 vrtljajih).

Takšno pretiravanje povzroči večjo porabo goriva in manjšo prožnost motorja, ki je na testu malce razočaral z veliko povprečno porabo goriva (skupno testno povprečje je bilo 8, 7 litra na 100 prevoženih kilometrov). Daljša četrta prestava pomeni, da je peta namenjena predvsem varčevanju z gorivom. Vzroke za večjo porabo gre iskati v motorju (101 KM pri 6.000 vrtljajih in 146 Nm pri 4.000 vrtljajih), sicer starem znancu Fordove flote, ki je 'pravi' šele v zgornji polovici vrtljajev, v spodnjem območju vrtenja pa deluje brezvoljno. Ko se zbudi, vleče zvezno in vse do 6.000 vrtljajev, kjer doseže največjo moč. Najmanjša poraba na testu je znašala 8, 3 litra goriva na 100 kilometrov, največja pa je zahtevala za enako razdaljo še dodaten liter.

Pri Fordu so očitno prepričani, da si Fusionovi kupci ne ženejo k srcu dejstva, da vrat prtljažnika ni mogoče odpreti od zunaj drugače razen s ključem, saj je glede tega prenovljeni Fusion na ravni predhodnika. S polnimi nakupovalnimi vrečkami v rokah tako za dostop do prtljažnega prostora ni druge kot poiskati ključ ali pritisniti gumb na armaturni plošči. Škoda, ker Fusion s prenovo ni dobil tudi vzdolžno pomične zadnje klopi, saj bi bil s to rešitvijo brez dvoma kralj v svojem razredu.

Tako ostaja spremenljivost potniškega in prtljažnega prostora omejena na preklop zadnje sedežne klopi (60/40) in preklop naslonjala prednjega desnega sedeža, kar omogoča prevažanje daljših predmetov. Predal, ki je zelo dobro skrit pod sovoznikovim sedežem (sedalni del), je še vedno del opreme.

Nič se ni spremenilo tudi pri odpiranju posode za gorivo. Postopek dolivanja goriva se tako še vedno začne s ključem, ki odklene pokrov posode. Na testu se nista izkazala brisalnika prednje šipe, saj sta po opravljenem delu vsakokrat znova pobrisala po šipi in razmazala vse, kar se je razmazati dalo. So se pa v zelo hladnih jutrih izkazala ogrevana vzvratna ogledala, ki zaradi svoje velikosti še olajšajo manevriranje s kockasto oblikovanim Fusionom, in ogrevana prednja šipa, ki prihrani jutranje strganje ledu.

Elektrika v paketu Trend premika še prednji stranski šipi, zaviranje je podprto s sistemom ABS s porazdelitvijo zavorne sile, komunikativen volanski obroč in prestavna ročica sta obdani z usnjem, za dober zvok pa skrbi CD stereo radio-predvajalnik. V testnem Fusionu je bilo treba doplačati za samodejno klimatsko napravo (42.700 SIT), ogrevano prednjo šipo (48.698 SIT), bočni varnostni blazini (68.369 SIT; prednji sta serijski) in za kovinsko barvo (72.687 SIT).

Opremi res ni nič manjkalo, tudi obvolanska ročica za upravljanje avdiosistema ne. Zadnja klop ima na strehi svojo lučko, kar je imel Fusion že pred prenovo. Potovalni računalnik ne prikazuje stanja trenutne porabe goriva, a je uporaben v vseh drugih parametrih. Ker smo Fusiona vozili v času, ko so vladale nizke temperature, sta se nam ob merilnikih velikokrat prižigali rdeča in oranžna snežinka. Druga se pojavi, ko zunanja temperatura pade pod pet stopinj Celzija, prva pa, ko so temperature pod ničlo.

Je daljši, širši in višji od prav tako prenovljene Fordove Fieste. Majhen zunaj in prostoren znotraj. S trebuhom, ki ga do tal loči več milimetrov kot pri tekemcih, udobno prevaža potnike tudi tam, kjer ceste niso zgledno vzdrževane. Prenovljeni Fusion ima dovolj dobrih lastnosti, da privablja kupce. Slabše lastnosti niso tolikšne, da se z njimi ne bi dalo živeti. Sam bi ga izbral z drugim motorjem, saj 1, 6-litrski bencinski za svoje zmogljivosti zahteva preveč hrane. Že res, da je najmočnejši v ponudbi, a nikakor ne najbolj gospodaren.

Na izbiro so še trije (1, 4-litrski bencinski ter 1, 4- in 1, 6-litrski TDCi), med katerimi se vsekakor najde boljša izbira. Odvisna je le od tega, za kaj Fusiona potrebujete.

Mitja Reven

Foto: Saša Kapetanovič