Kratki test: Ford Mustang GT

Tako se je začel naš test tistega ’ne čisto pravega’ Mustanga pred nekaj meseci. Začel se je z dvomom, predsodki, končal z navdušenjem. Ugotovili smo, da je kot brezstrešni ’kruzer’ tak Mustang super. In bili pomirjeni.

No, zdaj je tu ’pravi’ Mustang. GT. Pravi stroj, tisti z osemvaljnikom. Tisti, pri katerem dobi ameriški pregovor ’there’s no replacement for displacement’ (nič ne more nadomestiti prostornine motorja) pravi pomeni.

Je takšen Mustang športnik? Je to ’stroj za prave moške’, avto, ki zna neprevidne ugrizniti, tistim, ki znajo, pa ponuditi ogromno užitkov? Ja, a z majhnim ne zraven. Nekaj je takoj jasno: Mustang GT ni in noče biti pravi športnik. Če bi hoteli slednjega, bi bilo treba poseči po tistem z oznako GT350 Shelby, z dodelanim podvozjem in še več moči. Kaj torej Mustang je? Ne le začetnik in najboljši predstavnik razreda ’pony car’, kot mu rečejo Američani, ampak prvi mišičnjak, namenjen bolj ravninam in pospeševanju, bolj grmenju z motorjem in izpuhom kot nizanju hitrih, natančnih ovinkov.

Saj ne, da tega ne bi znal: široke gume in dovolj dodelano podvozje se seveda med ovinki znajdejo dobro, a da tak Mustang, zlasti ker ima samodejni menjalnik, hitro vedeti, da to ni njegov primarni namen. Krmiljenje je za odtenek premalo natančno, ponuja malenkost premalo povratnih informacij, slika, ki jo nariše voznikovim rokam, ni tako kristalno jasna kot pri kakem čistokrvnem športniku tipa Porsche 911, ali če konec koncev hočete, Focus RS. Če izberete Mustanga z elektronsko nadziranimi blažilniki MagnaRide, je slika malo boljša (in udobja lahko malo več), ampak tudi z navadnim (preizkusili smo oba) bo čisto okej.

Kajti ko zarjove osemvaljnik, ko se začnejo zadnje gume trgati z verige, ko se cel avto napne v pričakovanju boja zadnjih gum z asfaltom, oblaka dima ali uživaškega drsenja zadka, gredo dlake pokonci. Ne le vozniku, praktično vsakomur, ki je dovolj blizu, da ga sliši, in ima vsaj kapljico bencina v krvi.

Okej, najde se tudi kakšen minus: precej obotavljiva in občasno neuglajena avtomatika ter sistem ESP, ki zmore Mustanga na mokri cesti resni krotiti le, če voznik izbere tudi vozni program za spolzko cestišče. V nasprotnem primeru pa kombinacija ogromnega navora, obotavljajočega menjalnika in spolzkega cestišča pod kolesi včasih prvi hip nima rešitve, kar pomeni, da je treba znati hitro in odločno sukati volan. Avto za prave voznike, skratka tiste, ki ne le vedo, kaj Mustang zmore, ampak tudi, da ima ’karakter’, ki ga je treba znati krotiti. Takšnih avtomobilov ni ostalo prav veliko, na žalost. In v bistvu zato to sploh ni minus, ampak en lep, velik plus. Zavore? Zelo dobre.

Poleg programa za spolzko cesto ima Mustang še nabor klasike: normalnega, športnega pa tistega za stezo (ki izklopi ESP) in program za dirke v pospeševanju. Ta ESP ne ugasne, a če ga dodatno uganete ročno, boste lahko izrabili še eno funkcijo: line lock, torej sistem, ki avto na mestu zadržuje le s prednjimi zavorami, zadnjim kolesom pa dovoli vrtenje v prazno. Preprosto je: program za pospeševanje ESP ugasnete, menjalnik ročno v prvo prestavo, leva noga pritisne zavoro, desna pohodi plin. Ko se kolesa dobro zavrtijo v prazno, še nekaj prestav navzgor in Mustang se v hipu znajde v ogromnem oblaku dima. Kar poiščite interno številka 86 na Facebook strani AM …

Kaj pa preostalo? Kabina je rahlo plastična (pa kaj), merilniki digitalni (in odlično prilagodljivi, pregledni in povedni), sedi se odlično (tudi pri metru devetdeset in več), poraba je nepomembna, barva pa naj bo modra ali oranžna. Tudi rumena ni slaba, ampak ta je pri nas rezervirana za Filipa Flisarja, kajne?