Ford Transit Bus 2.4 TD

Kakor za koga. Meni se je zdel tale Fordov Transit na prvi pogled kar avtobus. In to tisti dvonadstropni! Samo poglej, kako ogromen je, sem si mislil, ko sem s ključi v roki stal pred pločevinasto pošastjo. Počutil sem se majhnega in malce negotovega.

Moje avtoprevozniške izkušnje so namreč segale le do malce krajših kombijev, ki sodijo v nižjo kategorijo vozil za prevažanje ljudi ali tovora. Česa tako velikega pa res še nisem vozil, če odmislim napol razpadli Renaultov kombi s prikolico in z dirkalnikom za rally, ki sem ga bolj lovil kot vozil po vijugasti cesti v Velenje.

Pa sem že po prvih metrih ugotovil, da je bil strah odveč. Saj bo kar šlo, sem mrmral sam pri sebi. Vzvratna ogledala so dovolj velika, da je zadek vseskozi na očeh in se po nepotrebnem ne sreča s kakšno ograjo ali ostrim vogalom hiše. Čeprav je Transit od zunaj videti resnično velik, se v praksi izkaže, da njegove mere ne presegajo tistih normativov na cestah ali mestnih ulicah, da ne bi mogel služiti svojemu osnovnemu namenu - prevozu ljudi.

Tudi ko primanjkuje manevrskega prostora in je s sukanjem volana treba večkrat zapored popravljati položaj vozila, to ni tako zamudno in neprijetno delo, kot bi si kdo mislil na prvi pogled. Z malo potrpljenja in spretnosti ga boste stlačili v še tako ozko ulico ali kakšen prehod. Čudežev pa seveda vendarle še ne zmore!

Dobra okretnost je posledica majhnega rajdnega kroga in učinkovitega servovolana, svoje pa pripomore tudi dobra preglednost skozi velike šipe. Skratka - avtobus za devet ljudi, ki ga zapeljete tja, kamor z velikim avtobusom ne morete. Toliko o prvem vtisu. Kaj pa notranjost in počutje za volanom?

Za udobje voznika in sopotnikov na prednjih sedežih so se pri Fordu še posebej potrudili in, tako sami pravijo, uporabili več kot tridesetletne izkušnje, ki so si jih pridobili pri izdelovanju poltovornih vozil. Sedenje v »kombiju« je pokončno in udobno. Kot bi sedel v avtobusu, vse je na očeh, saj se z vozniškega sedeža vidi daleč naprej.

Prav voznikov sedež je bil deležen izdatnih izboljšav, saj je voznik tisti, ki večino dneva presedi za volanom. Zato so mu namenili trpežno prevleko in v horizontalni smeri (naprej - nazaj) premična vodila. Nastavljanje sedeža je natančno, vendar smo pogrešali še nastavljivost po višini. Nekateri imajo pač daljše, drugi malo krajše noge. Saj ne, da bi se zelo pritoževali, je pa to tista pikica na i, ki iz dobrega naredi zelo dobro.

Počutje v Transitu je tako kaj hitro postalo domače, saj je armaturna plošča sodobna in pregledna. Vse je na dosegu roke, volan je bolj kot tovornjaškemu podoben avtomobilskim. Še boljše, za prestavljanje ni treba kriliti z desno roko po vsej vozniški kabini, saj je prestavna ročica natančna, predvsem pa dovolj visoka, da se sklada z ergonomijo povprečno raščenega voznika.

Na dolgih vožnjah se zasnova notranjosti izkaže za zelo uporabno in neutrudljivo. Veliko zaslug za dobro počutje imajo številni predalčki in predali, kamor lahko varno odložite pijačo, večje ali manjše zvezke, dokumente in celo mobilni telefon. V ta predalček bi sicer namesto telefona lahko postavili kar šopek suhega cvetja, saj še najbolj spominja na vazo, vgrajeno v armaturno ploščo.

Ampak to o cvetju je že stvar osebnega okusa. Če se preselimo nazaj, za voznikov hrbet, lahko na udobnih in širokih sedežih ugotovimo, da so za varnost dobro poskrbeli, saj je vseh šest sedežev opremljenih s tritočkovnimi varnostnimi pasovi. Za dodatno udobje smo pogrešali predalčke za odlaganje drobnarij in gumbe za odpiranje potniških oken. Res je, da je klimatska naprava dobro opravljala svojo nalogo po vsej notranjosti, vendar vsaj nekaj vdihov svežega zraka skozi priprta okna večkrat dela čudeže, še posebej na ovinkastih cestah, ko prenekaterega potnika obide slabost.

Ko smo že pri potnikih, naj omenimo, da imajo starejši ljudje, ki so ena večjih skupin možnih potnikov (saj na stara leta ljudje radi potujemo), pri vstopu skozi velika drsna vrata kar nekaj težav. Stopnica je namreč tako visoko, da se mora ob vstopu potruditi že povprečno velik odrasel človek, starejši pa sploh! Poleg tega ni nikjer ročaja, s katerim bi si človek pomagal pri vstopu, kar je še ena od oteževalnih okoliščin za vstopanje dedkov in babic s sprehajalno palico. Za otroke in mladino pa je to še posebej zanimivo, saj sami od sebe kot zajci poskačejo v avto in pri tem še neizmerno uživajo.

Tega si ne bi upal trditi, če ne bi izkusil na lastni koži. Za preizkus motorne moči je Transit na kratek izlet po vzpenjajoči se in ovinkasti cesti popeljal naključne potnike - »mularijo«, ki se je kratkočasila v lokalu z igranjem biljarda.

Seveda je bilo navdušenje mladcev in dekleta veliko, še posebej ko so ugotovili, da je notranjost Transita dovolj prostorna za »žure«. Mobilna diskoteka je tako sopihala v ritmih glasbe po klancu navzgor in preživljala trenutke našega napornega testa. Motor je ob zasedenosti vseh sedežev kar malce pešal. Turbodizel z 90 KM je v razbremenjenem avtomobilu dovolj za normalno udejstvovanje v prometu, tudi na avtocesti, da ne bo pomote. Polvsem naložen in še ob izdatni prtljagi (za katero je več kot dovolj prostora) pa mu zmanjka kakšnih deset konjskih moči. Pri Fordu imajo sicer na voljo tudi močnejši motor s 120 KM, ki teh težav najverjetneje ne pozna.

Po kratkem razmisleku bi lahko dejal nekako takole. Ford Transit z 90 KM - da, vendar samo za prevoz na manj zahtevnih poteh, na nedeljske izlete ali za razvoz šolarjev. Za dolgo turo, kjer je pomembno, da se prispe na cilj v čim krajšem času, in to po možnosti še čez gorski prelaz ali po avtocesti, pa ne. Saj ne, da avto tega ne bi zmogel, tu ni dvoma, le za ta namen je primernejši močnejši motor iz Fordove palete sodobnih turbodizlov. Ima pa ta motor eno zelo dobro lastnost, prožnost. Zato je kot naročen za vse, ki želijo za vožnjo nezahteven avto.

Z njim bo imel začetnik veliko veselja (in manj skrbi). Transit je v kombinaciji s tem motorjem, z zmogljivimi zavorami, dobrimi voznimi lastnostmi in s preglednostjo zelo prijazen do voznika. Sam ne bi imel nič proti, če bi se z njim tako zabaval kot na testu, hkrati pa bi lahko še služil denarce s prevozom ljudi. V prostih dnevih pa srednji komplet sedežev ven, noter pa motor za kros ali enduro in uživat v naravo. Če bi se ukvarjal s kajakaštvom, pa bi našel prostor tudi za čoln ali dva.

Če to ni vsestranskost!

Peter Kavčič

Foto: Uroš Potočnik