Honda Civic 1.6 ES 5V

Sistem je pravzaprav preprost: klasična Civica, torej limuzina in kupe, imata po štiri oziroma dvoje vrat, za tiste, ki prisegajo na prostornost in dobro izrabo notranjih in zunanjih mer, pa sta na voljo tri- in petvratni različici.

V zadnjem primeru gre za obliko karoserije, ki seveda spominja na limuzinske kombije - ta trend je vse bolj priljubljen. Prostora znotraj je tako ponavadi na pretek, zunanja limuzina pa je še vedno podobna karoserijam bolj klasične oblike.

Petvratni Civic se v tem razredu spopada z dokaj hudo konkurenco, npr. Renaultovim Scenicom, Peugeotom 307 in podobnimi evropskimi tekmeci, poleg tega pa ima tudi japonsko konkurenco, Almero Tina, ki smo jo preizkusili v prejšnji številki Avto Magazina.

Pri Hondi so se dela lotili na svoj znani, natančni in dobro premišljeni način. Tako že sama zunanja oblika daje vedeti, za kakšen avtomobil gre, kljub temu pa ne daje vtisa prevelike višine ali kombijevske okornosti.

Na nosu prevladujejo velike luči in velik izrez za svež zrak v odbijaču. Streha, seveda višja kot pri klasičnem limuzinskem Civicu, se končuje s precej položnim zadnjim steklom. Pod njim se skriva za 370 litrov prtljažnega prostora, kar ni ravno spoštovanja vredna številka, zato pa je na račun prtljažnika več prostora za kolena in glave na zadnjih sedežih. Na daljših poteh s štirimi potniki v avtu pa se izkaže, da je prostora dovolj tudi za prtljago. Poleg tega je prtljažnik toliko bolj uporaben tudi zaradi zložljive zadnje klopi, tako da lahko v njem prevažate tudi velike kose prtljage.

Tudi spredaj je za voznika in sopotnika dobro poskrbljeno. Sedi se sicer precej visoko in volan je preveč nagnjen, vendar se nad ergonomijo pravzaprav ne gre pritoževati. Malce nenavadna, a praktična je namestitev prestavne ročice, ki je nameščena na armaturo, tako da je precej blizu volana. Občutek je celo precej športen, podoben kot v dirkalnikih s sekvenčnim menjalnikom. Za razliko od večine Hond pa verjetno prav zaradi te namestitve gibi prestavne ročice niso tako hitri in natančni, kot bi lahko bili, so pa še vedno v povprečju tega razreda.

Največji minus Civicu gotovo prinese pomanjkanje prostorov za odlaganje drobnarij. Predal v vratih in dva majhna predalčka v armaturi sta vse, kar vozilo na tem področju ponuja, in to ni dovolj. Med sedeži namreč ni sredinske konzole, ampak le ročica ročne zavore. Verjetno so si oblikovalci zamislili, da bodo s tem olajšali prehod med prednjimi in zadnjimi sedeži, vendar bi potem lahko umaknili tudi ročico ročne zavore. Tako pa rešitev sodi v kategorijo »ne tič ne miš«.

Precej bolj kot v poglavju »prostorčki za drobnarije« se Civic izkaže pri poglavju »motor«. Spredaj je namreč 1, 6-litrski štirivaljnik, ki podprt s tehnologijo VTEC-II zmore 110 konjev, dovolj prepričljiv pa je tudi navor, in to prav zaradi sistema VTEC. Hondini inženirji so motor za vgradnjo v ta Civic še dodatno obdelali, saj so zmanjšali notranje trenje.

Motor se izkaže za dovolj zmogljivega, napredovanje ob polnem avtomobilu pa je lahko dovolj živahno, če se voznik drži srednjega območja vrtljajev in motorja ne priganja v najvišjega, pa čeprav se tam zelo dobro počuti. Moti le malo prešibka zvočna izolacija, saj se pri višjih hitrostih na avtocesti hrup motorja preveč prebija v kabino. Civic z 1, 6-litrskim motorjem se izkaže tudi pri porabi; ta se je na testu sukala med 9 in 11 litri na 100 kilometrov, povprečje pa se je ustavilo okoli številke 10, in to kljub temu, da smo nadpovprečno veliko kilometrov prevozili po avtocesti in s precej naloženim avtom. Vsekakor pohvalno.

Kljub temu, da se petvratni Civic na prvi pogled zdi dokaj visok in nenaklonjen vožnji skozi ovinke, se v praksi izkaže, da ni tako. Nagibanje karoserije v ovinkih je v zdravih mejah, lega na cesti pa zanesljiva. Občutek malo pokvari le električno servoojačan volan (pri Hondi temu sistemu pravijo EPS), ki nudi premalo povratnih informacij. Poleg tega se včasih čudno obnaša tudi pri manevriranju pri nizkih hitrostih, ko volan nepričakovano otrdi. Bolj se izkažejo zavore, saj je občutek na stopalki dober, ustavljanje pa tudi po večkratnih ostrih zaviranjih zanesljivo.

Petvratni Civic se v različici ES izkaže tudi z bogato serijsko opremo. Vanjo sta všteti prednji in stranski varnostni blazini, osrednja ključavnica z daljinskim upravljanjem, ABS, alarmna naprava, samodejna klimatska naprava (resnici na ljubo gre bolj za polsamodejno, saj je treba kompresor klime prižgati ali ugasniti ročno, kar pa je še najboljša rešitev za vse tiste, ki elektroniki ne zaupajo popolnoma) in platišča iz lahke litine. Manjkajo le prednje meglenke.

S ceno 3 milijone in 800 tisoč tolarjev (z vštetim doplačilom za kovinsko barvo) se ta Civic izkaže za ugoden nakup, še posebej za ljubitelje japonskih avtomobilov. Škoda je le, da snovalci pri načrtovanju in izdelavi niso bili tako dosledni, kot smo od Honde navajeni.

Dušan Lukič

Foto: Uroš Potočnik