Honda FR-V 2.2 i-CTDI Executive

Nanjo so se (verjetno) pred leti spomnili Fiatovi inženirji in nastala je Multipla, tisti prikupni enoprostorec z zanimivimi lučmi, ki so ga Fiatovci pred kratkim oblikovno potisnili v sivo povprečje. In Multipla se je kar dobro prodajala. Osvojila je celo kak naslov družinskega avta oziroma enoprostorca leta. Ampak zanimivo, drugi avtomobilski proizvajalci (in avtomobilska industrija je močno nagnjena h kopiranju) se za koncept niso ogreli.

Potem se je vendarle našel nekdo, ki si je upal: Honda je naredila FR-V-ja. Logika je (tako kot pri Multipli) povsem jasna: prostora za šest na povprečni avtomobilski dolžini. Vprašanje, zakaj bi si človek želel imeti v avtu prav šest in ne recimo pet ali sedem sedežev, sicer pustimo ob strani (in dejstvo, da še nikoli nisem videl FR-V-ja ali Multiple, v kateri bi bili vsi sedeži zasedeni) in raje preverimo, kako se koncept obnese v praksi.

FR-V po zunanjih merah ni velikan, kljub temu pa njegova zasnova v notranjosti obljublja veliko, predvsem v dolžino. Na zadnji klopi s koleni res ni težav (se pa sedi malo prenizko) in v širino čudežev tudi ne pričakujte. Trije odrasli bodo, skratka, zadaj sedeli čisto spodobno, morda celo malo bolje kot v klasičnem limuzinskem kombiju tega velikostnega razreda. In za njimi je povsem spodoben prtljažnik, ki ga recimo v klasičnem enoprostorcu te velikosti in s sedmimi sedeži pač ne boste našli. Trije v vrsto . .

Malo manj veselja bo spredaj, če voznik (in tudi sopotnik) nista po japonskih standardih. Vzdolžni pomik prednjih sedežev je nadvse skopo odmerjen in misel o udobnem sedenju za volanom lahko tisti, ki merite meter osemdeset ali malo čez, kar pozabite. Pa čeprav so sedeži sicer prijetno udobni.

In še z eno stvarjo se bo treba sprijazniti: tudi spredaj so trije v vrsti. To pomeni, da je voznikov sedež bližje vratom, kot bi si želeli, in da je počutje za volanom v vsakem primeru utesnjeno, če pa spredaj sedijo trije, je to še bolj zaznavno. Nekaj je mogoče rešiti z različno vzdolžno nastavitvijo voznikovega in srednjega sedeža, a edini pravi minus ostaja - leva roka voznika je preblizu vratom, desna pa preblizu sopotniku (če je tam).

Škoda, kajti med vožnjo je ta FR-V zabaven partner. 2, 2-litrski dizel s sicer za te čase zelo zmernimi 140 ’konji’ se dobro kosa s tono in šesto kilogramov, kolikor tehta tale FR-V. Končna hitrost je 190 kilometrov na uro, šeststopenjski menjalnik pa pomeni, da se motor pri avtocestnih potovalnih hitrostih vrti z dovolj malo vrtljaji, da ni zvočno nadležen. Pa to seveda ne pomeni, da vrtljajev ne mara - prav nasprotno, nadvse rad se zavrti do rdečega polja (in malo čez). Pri tem, zanimivo, poraba ne trpi prehudo - prav veliko čez osem litrov se ne bo povzpela.

Da je prestavna ročica nameščena precej višje, na armaturno ploščo (seveda zato, da pod njo ostane prostor za noge sredinskega potnika), je nekatere precej motilo, večine pa sploh ne. Še več, stvar je lahko med ovinki zelo pripravna. Zaradi širine, živahnega motorja in za limuzinski kombi prijetno natančnega volana je FR-V zdaj najbolj športen enoprostorec (če seveda izvzamemo razne posebne različice, kot je recimo Zafira OPC). Nekaterih v redakciji kar nismo mogli potegniti iz njega - pa nimajo družine in tudi petih prijateljev hkrati niso vozili . .

Oznaka opreme Executive B pomeni tudi izjemno bogato opremo, od navigacijske naprave do usnja na sedežih, a je cena kljub temu še ugodna - dobrih sedem milijonov tolarjev za tak paket avtomobila je res veliko denarja, a ne tudi previsoka cena.

Tri v vrsto je torej lahko zmagovalna poteza, toda le, če ste se pripravljeni sprijazniti z nekaj pomanjkljivostmi; in ker je večina teh minusov opazna le pri višjih voznikih, je odločitev še lažja. Tri v vrsto in gremo . .

Dušan Lukič

Foto: Aleš Pavletič