Hyundai Coupé 2.0 CVVT FX Top-K

Tale Coupé je tipičen primer klasičnega pristopa k zasnovi avtomobila: uporabljeni so preskušeni prijemi in dodana je značilna Hyundaieva dediščina: bogata oprema, kakovost izdelave in zanesljivost izdelka. Toda tudi brez tega je Coupé videti čeden, in čeprav v maloštevilni konkurenci, mu ni treba biti nerodno. Prav nasprotno!

Preskušeni prijemi? Jasno: klasični kupejevski zunanjost in notranjost, športen motor s primerno povzdignjenim truščem, pretežno črna notranjost z nekaj videza aluminija in z vstavki rdeče barve (šivi, karo na sedežih) ter dodatni okrogli merilniki na sredini armaturne plošče. In paket je privlačen.

Nekaj drobnih vprašanj ostaja odprtih. Radijski sprejemnik, na primer, je lep primer neergonomskega upravljanja in neskladja z videzom notranjosti, a ker je vgrajen naknadno, se mu lahko tudi ’izognete’; položaj za volanom je dober, a nič več kot to; ročica menjalnika je postavljena nekoliko preveč nazaj in volanski obroč se nastavlja le po višini; podatek o zunanji temperaturi je na voljo le ob pritisku na gumb; glas troblje ni v skladu z imidžem avtomobila; ključ je iz prastare šole in daljinski upravljalnik visi poleg kot obesek; in merilnik navora je slabo viden pa tudi vprašanje, kako si z njim lahko pomagate med vožnjo, ni razčiščeno.

Skoraj vedno se izkaže, da je srednja pot najbolj smiselna. Tudi v tem primeru; ko za tega Coupéja izbirate motor, je zelo smotrno izbrati takšnega, kot smo ga imeli na testu. Če izvzamemo, da nima neposrednega vbrizga, gre za zelo sodoben izdelek s prilagodljivim položajem odmičnih gredi, kar se izkaže (vsaj v tem primeru) kot odlična rešitev med vožnjo; v drugi prestavi, denimo, zelo lepo potegne že od 1000 motornih vrtljajev in se zlahka, tudi v četrti prestavi, zavrti do nežnega prekinjevalnika pri 6600 vrtljajih v minuti.

Zaradi dobre kombinacije krivulj navora in moči si ta Coupé lahko privošči le pet prestav, čeprav mu ne bi ničesar očitali, če bi jih imel šest. Vsaj za (še) boljši občutek ali pa le za zmanjšanje notranjega trušča pri večjih hitrostih. Vseeno pa so prestave kratke in se lepo stopnjujejo, da je lahko vožnja tudi živahna in športna. Izklopljiv ESP zadevo še dodatno začini.

Dober navor, veselje do vrtenja in glasnost so tri značilnosti tega motorja, ki na koncu krepko pripomorejo k občutku, da vozite športen avtomobil. Zasluge za to ima tudi odlična, skoraj nevtralna lega na cesti, ker pa je tole klasičen (kombi)kupe, je treba že vnaprej vedeti, da to prinese tudi nekaj neprijetnosti: vanj sedete zelo nizko in na zadnji klopi je priporočjivo, da sedi le do 1, 6 metra visok potnik.

Na prednjih sedežih pa je prostornost primerljiva tudi s klasičnimi avtomobilskimi karoserijami in vidljivost navzven, ki je sicer (spet zaradi oblike karoserije) delno omejena, bo zaradi dobrih brisalnikov (do 180 kilometrov na uro) v dežju zelo dobra. Če upoštevate še, da je prtljažnik spodobno velik, dobre oblike in tretjinsko povečljiv, si menda takšnega Hyundaia lahko predstavljate tudi kot družinski avtomobil.

Klasika torej še ni za odpis, če je seveda primerno izpeljana v praksi. Če odmislite nekaj manjših zamer, je ta Hyundai zelo dobra izbira za tistega, ki pač išče klasičen kupe. Ponudbe sicer ni veliko, ampak to ne zmanjšuje dobrega vtisa, ki ga ta Coupé pusti.

Vinko Kernc

Foto: Saša Kapetanovič