Hyundai Getz 1.4 16V GL Top-K

Pred kratkim so ga prenovili in če se na hitro lotimo novosti, povejmo, da ima nova prednja žarometa, ki sta na pogled bolj ’elisasta’, nov pokrov motorja in spremenjen prednji odbijač, preoblikovan zadek z novimi lučmi, meglenko, vtisnjeno v sredino spodnjega dela branika, ter lepša - če se lahko tako izrazim - lita platišča na modelih, ki si jih zaslužijo.

Toda to niso stvari, zaradi katerih trdim, da je Getz postal boljši. Kvečjemu lepši. In enako velja za vse, kar vidite v notranjosti. Tam je nova armaturna plošča. Kakovostnejša in lepša, bi lahko rekli. Sredinska konzola hoče s svojim leskom spominjati na aluminij, medtem ko je preostala plastika predvsem prijetnejša na pogled. Vseeno pa se s tisto v tekmecih bolj zvenečih znamk še vedno ne more primerjati. Predvsem zato, ker je njena zrnata površina pregroba, zaradi česar vam svetujem, da si, ko sedete v Getza, naklon naslonjala in višino sedalnega dela sedeža nastavite, še preden zaprete vrata, sicer se odrgnjenim členkom na roki ne boste izognili. Ja, tako groba je.

Pa pustimo to. Sedež si boste tako ali tako nastavili le enkrat - ko boste prvič sedli v Getza - in potem bo ostal na mestu, ki ste mu ga določili. Lotimo se stvari, ki vas lahko lepo presenetijo. Na primer posluh za detajle, kot so popolnoma prava tipka za ’resetiranje’ dnevno prevoženih kilometrov ali pa opozorilna lučka za hladen motor, ki zasveti modro. Spremenjeni so tudi merilniki. Nič posebnega, le lepo obrobljeni, vseeno pa prav zaradi svoje preprostosti omogočajo dobro berljivost. Še kup drugih detajlov si zasluži oceno ’dobro’, na primer po višini nastavljiv trikrak volanski obroč, ’uporabno’ nedvomno velja za petvratno karoserijo in povečljiv prtljažnik, nekaj pa si jih zasluži tudi oceno ’manj primerno’. Recimo sedeži, predvsem zaradi slabega bočnega oprijema in previsokega sedenja.

No, in končno smo prišli do stvari, ki so ’krive’, da je Getz postal boljši. Najprej moram omeniti motor. Ta je nov, priložnost, da se izkaže, je dobil, ker je paleto zapustil 1, 3-litrski dvanajstventilski štirivaljnik, ki je s svojimi 85 ’konjiči’ veljal predvsem za povprečen izdelek. Novinec prostorninsko ni veliko zrasel, za 52 kubičnih centimetrov, so mu pa glavo obogatili s po štirimi ventili nad vsakim valjem in iz njega stisnili 71 kW/97 KM ter 125, 5 Nm navora.

Povedano z drugimi besedami, novi član palete pri istem številu vrtljajev zmore 6, 5 Nm več navora, kar sicer še vedno ne zagotavlja ležernosti -1.5 CRDi na primer razvaja z 235 Nm -, vseeno pa ga boste zlahka vzljubili. V mestih svoje delo opravlja solidno, medtem ko zunaj njih, kadar hočete iz njega izvabiti vse, kar zmore, od vas pričakuje le eno - da ga poženete v višje vrtljaje. In, verjemite, to vam ne bo težko. Prvič zato, ker se motor rad vrti, drugič pa, ker je povezan z menjalnikom, za katerega še danes ne morem verjeti, da je Hyundaiev.

S tistimi, ki sem jih do danes preizkusil v avtomobilih te znamke, ta resnično nima nobenih sorodstvenih vezi. To ugotovite že zjutraj, ko zaženete hladen motor in menjalnik zlahka pretaknete v prvo prestavo. Iskanje vzvratne prestave prav tako ni težavno. Sprehajanje po menjalniški shemi navzgor in navzdol je tekoče. Gibi so povprečno kratki, toda spodobno natančni. In zazdi se vam, da se v tem Getzu skriva celo nekaj športnega.

Toda upanje zbledi takoj, ko se zaženete v prvi ovinek. Getz vas še enkrat opomni, da bočni oprijem na prednjih sedežih ni skoraj nič boljši od tistega zadaj. Vzmetenje bodo cenili predvsem tisti, ki ljubijo udobje in mehkobo (čeprav moram priznati, da s primerki, ki so iz Koreje k nam prihajali na začetku, ta - tako kot menjalnik - nima nič skupnega). In na koncu je treba omeniti še kolesa, ki z velikostjo 14 palcev jasno povedo, da je norenje s tem Getzom početje na meji zdravega.

Ampak Hyundaiev malček tako ali tako nikoli ni bil namenjen temu. In če vam je to jasno, potem veste tudi, komu so namenjene novosti - zmernim voznikom, ki jih bodo znali še kako ceniti. Ja, stvari se spreminjajo. V tem primeru na bolje.

Matevž Korošec

Foto: Aleš Pavletič