Čisto pravi mestni sopotnik in posebnež

Saj poznate tisto: gneča ob prometni konici, vročina, slaba volja in neštetokrat 'sklopka, prestava, sklopka, plin, sklopka …' Človek se naveliča in utrudi. Kako se tudi ne bi, a k sreči ima avtomobilska industrija na voljo še avtomobile primerne velikosti in s primerno tehnologijo. Le da ta ni vedno ravno najbolj posrečena.

Hyundai je z modelom i10 eden tistih, ki še ponuja razumen avtomobil za mestno gnečo in prevoze v pretežno urbanem okolju, kar lahko seveda le pozdravim. In si oddahnem ob dejstvu, da taki avtomobili ob poplavi različnih križancev sploh še obstajajo. Z novo generacijo je seveda avtomobil pridobil tako pri videzu kot pri vsebini in je zdaj še resnejši tekmec v svojem segmentu.

Všečna, mogoče bi lahko rekli celo agresivnejša zunanja podoba mu daje še večjo težo in nakazuje, da želi biti celo malo bolj dinamičen. To mu tudi povsem uspeva, vsega je ravno prav in v pravi meri, od sprednje maske do dvobarvne karoserije in še bi lahko našteval. In to kljub temu, da si marsikdo želi le manjše prevozno sredstvo od točke A do točke B, za daljša potovanja in daljše razdalje pa taki avtomobili v prvi vrsti niso niti namenjeni.

Tudi za i10, ki je v novi izvedbi dodobra prevetril ta del trga, je klasični primerek svoje vrste. Že omenjeno dinamiko še dodatno podkrepi zmogljivo podvozje. Le-to dejansko zmore več, kot od njega zahteva na primer motor v kombinaciji s tem menjalnikom. Na eni strani je udobno, a ravno prav trdo in zanesljivo, da tudi hitrejši ovinki niso misija nemogoče.

Verjamem, da je v kombinaciji z ročni menjalnikom to že skorajda vozilce, ki se več kot spogleduje z majhnim mestnim poskočnežem, in to ne izdaja le njegov videz, ampak tudi zelo dobre vozne lastnosti. Poleg tega je za voznika lahkoten, volanski sklop je ravno prav natančen, a tudi po svoje ustrezno trd, da na eni strani omogoča lahkotno parkiranje ali brezskrbno vožnjo, na drugi pa bolj natančno vodenje vozila skozi ovinek.

Je kompakten, dolg je na primer 3,67 metra, a dovolj udoben tako na sprednjih kot na zadnjih sedežih. Seveda pod pogojem, da potnika zadaj ne naložite za kakšno daljšo pot. Prtljažnik je prostorni notranjosti v prid nekaj manjši, ga je pa z osnovnih 252 litrov možno povečati na dobrih 1000 litrov, a kaj več kot nekaj osnovne vsakodnevne prtljage boste vanj težko stlačili.

Poleg tega je nekoliko manj globok, kar sicer omogoča enostavnejše nalaganje in razlaganje, a to gre tudi na račun kakšnega prepotrebnega litra. Poleg tega polica prtljažnika ni vpeta v zadnja vrata, torej jo morate dvigovati z roko. Nič dramatičnega, ampak v praksi to pomeni nekaj manj pripravnosti.

Nekaj podobnih cvetk je mogoče najti tudi v notranjosti. Voznikov delovni prostor je sicer spodoben, pregleden in na splošno ergonomsko solidno zasnovan. Vse je nekako tam, kjer naj bi bilo, voznikov pogled ne bega naokoli po nepotrebnem, velik plus pa so seveda tudi udobni sedeži in soliden položaj za volanom. Presenečenje so tudi kakovostnejši materiali v notranjosti – i10 je zdaj svetove daleč od cenenega prevoznega sredstva. Vsekakor je boljši¸, kot sem pričakoval od vozilca v tem segmentu.

Osrednji zaslon pa zahteva nekaj več dela. Nanj so namreč skrili tako rekoč vse funkcije vozila; radio, na primer, ob vsaki zamenjavi programa zahteva še kak dodaten pritisk s prstom na zaslon. To je včasih tudi kar preveč, saj vendar med vožnjo ne poslušate le ene radijske postaje?

Podobno bi lahko rekli za prezračevanje. Sicer mi nikoli ni bilo jasno, zakaj je tako, ampak pri večini modelov z Daljnega vzhoda ni možno zapreti pretoka zraka v sredinskih odprtinah za zračenje. A včasih bi tudi so prišlo še kako prav. Na srečo vse deluje kolikor toliko učinkovito in poskrbi za boljše počutje v potniški kabini, če le nimate s seboj sopotnika, ki ga piš vetra neprestano moti.

Sicer je vstopanje in izstopanje iz vozila in vanj zaradi velikih in na široko odpirajočih se vrat presenetljivo udobno, kar je v tem segmentu prej izjema kot pravilo. Toda tudi udobju se v segmentu i10 ne bi smeli odreči kar tako. Tukaj v prvi vrsti s prstom lahko pokažem na menjalnik. Ko človek že misli, da je industrija dojela, da robotizirana različica klasičnega menjalnika ni bila ravno prava pot razvoja in da so kupci povedali svoje, ga je še vedno mogoče najti v ponudbi. In to za dodatnih 690 evrov.

Robotizirani menjalnik enostavno ne more delovati tako udobno kot deluje klasični samodejni ali menjalnik z dvema sklopkama. Razumem sicer, da je to tehnično enostavnejša rešitev in da ponuja kompromis med ceno in udobjem (ter seveda maso in velikostjo), a vseeno … Je cenejši, a tudi manj udoben. Sploh ko je hladen, deluje z določenim zamikom, in takrat glave potnikov veselo nihajo v ritmu prestavljanja in samodejnega odvzemanja plina.

Še dodatno igranje s stopalko za plin pri vozniku ne pomaga veliko. Je pa res, da je po svoje logičen. Če avtomobil večinoma uporabljamo v mestu, kjer običajno tudi veliko več gneče, ta menjalnik prevzame od voznika delo s sklopko. A samo to in nič več. Ko sem želel avtomobil malce odločneje pognati do večje hitrosti, pa se je menjalnik le težko odločil, kaj naj naredi. Hrup motorja in skorajda mletje v prazno je takrat del vozne dinamike.

Kar je škoda, saj 1,25-litrski bencinski motor v osnovi ne zmore tako malo. Motorne moči je dovolj, dobro razporejenega navora (117 Nm) tudi, a kot rečeno – veliko volje motorju in vozniku pobere menjalnik. Pri zmerni vožnji je lahko i10 tudi zelo varčen, manj kot pet litrov goriva na 100 kilometrov ni nobeno presenečenje ali izjema, z nekaj več priganjanja pa se poraba lahko ustali pri okoli 6,5 litra.

Ni veliko, a rekordno malo tudi ne. Pri tem velja upoštevati, da boste pri 36-litrski posodi za gorivo in malce težji nogi kar pogosto na bencinski postaji. A če boste večinoma vozili res na relacijah, za kakršne je ta avtomobil v prvi vrsti narejen, se bo doseg z eno posodo podaljšal do razumne meje.