Test: Hyundai i30 1.4 T-GDi Impression

Če je še pred kratkim kazalo, da bo Hyundai igral vlogo obrobnega igralca na evropskem trgu, je zdaj čas, ko lahko rečemo, da je zrel za prvo postavo. Ne potrebujemo zaprašenih arhivov, Wikipedie in starih modrecev, da bi se spomnili, kakšno vlogo so imeli Korejci pri nas. Ponijev, Accentov in Elanter ni nihče kupoval z mislijo o napredni tehnologiji, varnosti in udobju. Zdaj se zgodba spreminja. Novi Hyundai i30 je avtomobil, za katerega lahko z gotovostjo rečemo, da kupci v salon prihajajo, ker si ga želijo.

Novi i30 je zasnovan, razvit in preizkušen v Evropi ter izpolnjuje pričakovanja, ki jih evropski kupci pričakujejo. Vse to so smernice, ki so jih v Seulu začrtali pred kratkim, in rezultat je zdaj pred nami. Predhodnik je imel še precej vzhodnjaških hib, zdaj pa so pri Hyundaiu znali prisluhniti kupcem in upoštevati njihove pripombe. Mogoče so imeli še najmanj pripomb nad obliko, za katero lahko rečemo, da ostaja dokaj zadržana. Z vsemi LED-podpisi in kromom sicer daje vedeti, da gre za aktualni model, a vseeno ne izstopa v oblikovalskem smislu ter se vizualno mogoče lahko poenoti z Golfom, Astro in Focusom, zbledi pa ob Meganu in Tristoosmici.

V notranjosti se nadaljuje precej umirjena zgodba z oblikovalske plati, a to ne pomeni, da i30 razočara. V ospredje je porinjena ergonomija, ki je v novincu na visoki ravni. Pri Hyundaiu so mnenja, da prevelika doza digitalizacije ni po godu njihovim kupcem, zato je vozniško okolje še zmeraj preprosto zasnovano. Čeprav je središče dogajanja osempalčni zaslon, občutljiv za dotik, pa se vseeno niso odločili, da bi vse gumbe z osrednjega dela armature spravili vanj. Informacijsko-zabavni sistem pa je v i30 eden izmed boljših v svojem segmentu, saj poleg podpore Apple CarPlayu in Android Autu nudi tudi enega od bolj preglednih in uporabniško naprednih vmesnikov.

Na račun dobre ergonomije, sedalnega položaja, preglednosti in kopice odlagalnih mest je počutje v novem i30 na zelo visoki ravni. In čeprav so povsod v notranjosti uporabljeni dobri materiali, je nerazumno, da so edini kos trde, neprivlačne plastike vgradili neposredno pred voznika. Vsakič ko prek stikala zaženete motor ali se dotaknete bližine menjalnika, začutite pod nohti drgnjenje trde plastike. Tega nikakor ne bi omenjali, če se Hyundai ne bi spogledoval z najboljšimi v razredu ali celo pogledoval proti premijskemu segmentu. Vsaj tako je soditi po skupku opreme, ki je na voljo v i30. Če omenimo le nabor varnostno-asistenčnih sistemov: na razpolago je sistem z opozorilnikom pred trkom, ki pri nižjih hitrostih zavira tudi sam, tu je še opozorilnik ob zapustitvi voznega pasu, sistem zaznavanja utrujenosti voznika ter sistem, ki opozarja na promet pri vzvratni vožnji. Vzvratna kamera in parkirni pomočnik pa sta tako ali tako že samoumevna.

Tudi za voznikovim hrbtom se zgodba o udobju in praktičnosti ne konča. Prostora za potnike na zadnji klopi je popolnoma dovolj, če želite namestiti otroški sedež, pa so na voljo lepo dostopna vpetja Isofix. Za prevoz prtljage bi vam 395 prtljažnih litrov moralo zadostovati, za vsak primer pa se ob podrtju zadnje klopi pojavi razkošnih 1.300 litrov prostora. Za smučarske navdušence je na voljo še odprtina za prevoz smuči.

Hyundai nam pri novem i30 obljublja dinamično in skladno vožnjo z visoko stopnjo udobja. Vse skupaj je podprto s podatkom, da so na Nürburgringu opravili kar 100 tisoč razvojnih kilometrov. Resnica je taka, da je novinec precej lahkoten za vožnjo. Zagotovo so hitri kilometri v Zelenem peklu pripomogli k temu, da je avtomobil dobro uravnotežen in nezahteven pri vožnji, in ne zato, da postavlja rekorde na dirkališčih. Volanski mehanizem je natančen, pa vendar ne tako oster, da bi nudil popolno zaupanje pri dinamični vožnji. Tudi podvozje je bolj prilagojeno avtocestnim odsekom ter požiranju kanalizacijskih jaškov v mestih, zato bodo na račun prišli tisti, ki cenijo udobje. Kabina je dobro zatesnjena, šuma vetra in trušča izpod pnevmatik je v notranjosti malo, nič, česar ne bi mogel preglasiti avdiosistem z digitalnim sprejemom radijskih postaj.

Kupci novega i30 imajo na voljo tri motorje, in sicer sta poleg dizelskega na voljo tudi dva bencinska. Nam so za test namenili 1,4-litrskega štirivaljnega turbobencinarja s 140 'konji'. Gre za motor, ki zamenjuje 1,6-litrski agregat v predhodniku, ter novincu tako nudi precej več dinamičnosti in agilnosti. Delovanje je mirno in tiho, kar je seveda značilno za bencinarje. Tudi takrat, ko doseže visoke motorne vrtljaje, je hrup v kabini na nižji ravni. Dejstvo je, da se boste z visokimi obrati tudi redko vozili, saj je i30 opremljen s šeststopenjskim ročnim menjalnikom, ki pa ima tudi nekoliko daljša prestavna razmerja. Mogoče je zato nekoliko bolj zaznavna 'turbo luknja' ob nizkih vrtljajih, saj je treba nekoliko počakati, da se motor zbudi. Če smo v skoraj vseh segmentih delovanja motorja zadovoljni, pa to težko rečemo za dosežene porabe v času testa. Na normnem krogu, ki odraža dokaj resnično preslikavo vsakdanje uporabe avtomobila, je i30 porabil 6,2 litra na 100 prevoženih kilometrov. V času trajanja celotnega testa, v katerega so vštete tudi naše meritve, pa je poraba poskočila na 7,6 litra. Ni veliko, a za tak avto preveč.

Lahko bi rekli, da je proevropska usmeritev Hyundaievih modelov že dosegla zadovoljivo raven. Hyundai i30 je preprost avtomobil, s katerim je lahko živeti. Vseeno ostaja avto, v katerega se težko zaljubiš, razum pa ga lažje izbere.

besedilo: Saša Kapetanovič · foto: Saša Kapetanovič