Super Kona

Ja, Kona, Havaji, Ironman. In na koncu je Tomaž zapisal tudi, da bi bila najmočnejša različica z najboljšo opremo in dvosklopčnim menjalnikom nekaj povsem drugega. In ja, imel je prav.

Tale Kona je pravi triatlonec: znajde se na slabih cestah in blagem terenu, znajde se v mestu, znajde se na daljših poteh. Okej, če se spomnimo, kako tiha sta tako bencinec kot še predvsem odlična električna Kona EV, ja tale 1,6-litrski dizel malce razočaral, zlasti v mestu, kjer je hrupa v primerjavi s preostalima različicama opazno več (a še vedno znotraj razrednega povprečja).

Je pa dizel sicer dovolj zmogljiv (tudi če je Kona naložena), dovolj varčen in v povezavi s sedemstopenjsko dvosklopčno avtomatiko tudi dovolj vozniku prijazen. V kombinaciji z ročnim menjalnikom bi verjetno zahteval malo več pretikanja, a ker si ga je mogoče omisliti le v kombinaciji z avtomatiko (k ročnemu menjalniku spada šibkejša, 115-’konjska’ različica tega motorja), ni težav.

Seveda tudi za to, dizelsko Kono velja vse, kar smo zapisali že pri bencinski in električni: da je zunanja oblika posrečena kombinacija terensko-križanskega videza in še dovolj urbane podobe, pa da se taka Kona kljub družinski prostornosti čisto lepo znajde v mestni gneči (tudi zato, ker ima oprema Impression tudi vzvratno kamero in parkirni sistem). Seveda prostorskih čudežev pri njeni dolžini ne gre pričakovati, a za tiste, ki bi želeli več, imajo pri Hyundaiu tudi večje križance.

Poleg vsakdanje uporabnosti (kamor spada tudi dovolj dobro sedenje, preglednost in materiali) pa zna taka Kona ponuditi še nekaj: malo vozniškega užitka. Makadam (ali sneg) plus štirikolesni pogon plus dizelski navor tu znajo pomeniti malo zabave v ovinkih. Z najmočnejšim bencincem bi je bilo še več, a potem bi trpela poraba. Zato lahko mirno zapišemo: morda takšna Kona ni ne najzmogljivejša ne najčistejša, je pa super kombinacija tehnologij, ki o na voljo v Koni (tudi zaradi izjemno bogate opreme Impression in ne previsoke cene). Super Kona, recimo.