Hyundai Matrix 1.8 GLS Top-K

Kljub težavam, v katerih se je znašla korejska avtomobilska industrija, Hyundai občasno preseneti z novim modelom avtomobila. Zanimanje zbudi s sodobno obliko, dobro mehaniko, uporabnostjo in bogato opremo. Presenečajo tudi z dokaj široko ponudbo. In še z dovolj prepoznavno obliko. Hyundai ima namreč lepo pokrito paleto, od najmanjšega Atosa do največjega Trajeta ali celo H1.

Ponudijo lahko družinski Accent ali ugledno limuzino, športni kupe ali obrtniški H1, mestnega malčka ali terenskega robustneža, vse do velikega ali malega enoprostorca . . Skratka, za nam še vedno tujo avtomobilsko znamko kar veliko modelov. Če smo iskreni, v tem prekašajo celo nekaj veliko bolj priljubljenih in znanih evropskih avtomobilskih znamk.

Čeprav pričakovani, a vseeno kot strela z neba, je kar naenkrat na naše ceste zapeljal Hyundai Matrix. Pravzaprav ga je težko uvrstiti v že obstoječe avtomobilske razrede; še najlažje bi ga označili kot kompaktni enoprostorec. Ampak takoj s pripombo, da je za 14 centimetrov krajši od Scenica (če vzamemo za primer vodilni avtomobil v hitro rastočem avtomobilskem razredu). Čeprav je toliko krajši, pa ima le za dva centimetra krajšo medosno razdaljo in je za centimeter višji. Kam naj torej z njim!

Matrix je še najbolj podoben Mitsubishiju Spacestaru. Če ne bi na karoseriji jasno napisali, da so ga zrisali v italijanskem oblikovalskem studiu Pininfarina, bi mirno lahko trdili, da je kopija Mitsubishija. Tudi po merah mu je zelo podoben. Sedaj pa, ko smo Matrixa vsaj približno opredelili, se lahko posvetimo samo njemu.

Avtomobili, kot so Matrix, čedalje bolj rastejo v višino, so čedalje krajši in imajo kljub majhnosti ogromno uporabnega prostora. Notranjo prostornost med drugim omogoča čedalje daljša medosna razdalja, ki pri komaj štiri metre dolgem Matrixu znaša kar 2600 mm. V tem razredu je to veliko.

Pri prostorski stiski pa se seveda pozna vsak milimeter! Matrixa so torej oblikovali po sodobni filozofiji, ki začenja graditi avtomobil iz notranjosti navzven. Imeti mora dovolj prostora za pet potnikov, nekaj prtljage, navzven pa mora biti čim manjši. E

den izmed trikov, kako se izogniti utesnjenosti, je povišana streha. Tega so nedvomno uporabili. Podatek, da se človek v Matrixu ne zadeva z glavo v strop, je mogoče za nekatere smešen, vendar imajo lahko že povprečno veliki ljudje v sodobnih avtomobilih prav ta problem. Pa naj gre za male ali velike avtomobile. S tem so tudi sedeže lahko namestili višje in spet pridobili nekaj prostora. Tokrat za noge. Noge so v pokončnem in ne v ležečem položaju. Poleg tega so pod sedeži prostorčki za odlaganje. Pod voznikovim sedežem je veliko praznega prostora, pod sopotnikovim precej velik predal, pod zadnjimi sedeži pa še dva skrita zaprta predala.

Sedeži niso med najdaljšimi in pomik prednjega je tudi v skrajnem položaju za velike ljudi lahko kratek, pa vendar se v Matrixu zelo spodobno sedi. Sedeži so enostavni, prilagojeni velikokratnemu vstopanju in izstopanju. Z obliko niso nikakršno čudo, vendar pa se tudi na daljši vožnji (verjetno zaradi pravšnje trdote) človek dokaj dobro počuti.

Tudi kakega posebnega bočnega oprijema (v ovinkih) ne pričakujte. Je pa voznikov sedež lepo nastavljiv: po višini skupaj z naklonom sedalnega dela in v ledvenem delu. S komolčno oporo bi bil lahko še boljši. Sedenje je med višjimi, s čimer bodo bolj zadovoljni pristaši kombijev. S tem pa je boljša tudi preglednost nad dogajanjem v okolici.

Oblika armaturne plošče je še vedno nekaj posebnega, čeprav ima podobno namestitev vse več avtomobilov. Merilniki so premaknjeni na sredino armaturne plošče, pred voznikovimi očmi ostane le delček z opozorilnimi lučkami. Lučke so dobro vidne, za merilnike na sredini pa je treba vložiti malce več truda.

Pohvalna je vidljivost digitalnega dela, saj je viden tudi podnevi ob največji svetlobi. Matrix je opremljen še s potovalnim računalnikom, pri katerem pa so glede na do sedaj znane možnosti varčevali. Ponuja le tri najosnovnejše podatke: razdaljo do polnjenja goriva, povprečno hitrost in čas vožnje.

Voznikov delovni prostor je ergonomsko in prostorsko skoraj brez večjih pripomb, le utesnjenost voznikovih kolen med ročajem na vratih in konzolo prestavne ročice bi lahko bila za koga moteča. Mogoče za tiste s krajšimi nogami, ki morajo sedeti pomaknjeni bolj naprej.

Zadnja klop je poglavje zase. S prilagodljivostjo niso skoparili. Začne se z deljivostjo v razmerju 40 : 60. Vsak del posebej ima v več stopnjah nastavljiv naslon. Vsak del je tudi vzdolžno pomičen. Za dvajset centimetrov naprej ali nazaj. Res da potem zmanjka prostora za noge, ga ima pa prtljaga toliko več.

Pohvalno je, da lahko to storimo z vsakim delom sedeža posebej in se tako lahko prilagajamo potrebam. Na koncu ostane še zlaganje naslonov naprej. In še vsakega posebej navzgor. Tako se elegantno izognemo problemu, kam z odvečnimi sedeži, mogoče pa bi lahko kljub temu razmišljali še o odstranljivosti.

Prtljažnik je glede na velikost avtomobila večji, kot bi pričakovali, le med koloteki po širini meri samo 96 centimetrov. Tukaj plača davek na povsem nazaj pomaknjeno zadnjo premo. Obdelali so ga presenetljivo lepo, niso pozabili niti na pritrdilno mrežo, 12-voltno vtičnico in zaprte predalčke. Ja, nad predalčki ni nobenih pripomb. Namestili so jih povsod, kjer je mogoče, in tudi tam, kjer jih sploh ne bi pričakovali.

Mehanski del avtomobila je, kot smo že nekaj časa vajeni pri Hyundaiu, vse boljši in boljši. Motor je 1, 8-litrski šestnajstventilski stari znanec in je Matrixu povsem kos. Nad delovanjem in zmogljivostmi ni pritožb. Odziva se dobro, je dovolj močan in v višjih vrtljajih prijetno glasen. Motor je slišati tudi pri višjih hitrostih in ga piš vetra ne preglasi. To pa ne pomeni, da je motor preglasen, ampak da sta aerodinamika in zvočna izolacija pred zunanjimi vplivi dobra. Le kakšen decilitrček goriva bi lahko porabil manj.

Spet navdušuje menjalnik. Kratka ročica s predvidljivimi gibi ubogljivo, gladko in natančno služi svojemu namenu. Pa tudi prestavna razmerja so ugodna. Vseh pet prestav je lepo razporejenih v uporabno območje motornih vrtljajev. Namestitev ročice na spodnji del sredinske konzole se je izkazala kot priročna rešitev, saj je tako dovolj visoko, pa še med sedežema ostane nekaj praznega prostora za torbo ali pa za prehod k zadnji klopi.

Kljub relativno veliki višini in s tem višjim težiščem avtomobila je podvozje tudi v hitrih ovinkih dobro vodljivo in zanesljivo sledi ukazom natančnega servovolana. Pretiranega nagibanja ni občutiti, pa tudi neravnine dobro ublaži. Vodljivost je več kot zadovoljiva. Dobro vodljiv ostaja tudi pri višjih hitrostih. Zadovoljivo majhen je tudi obračalni krog. Če k temu prištejemo še zanesljiv zavorni sistem, je Matrix v tem pogledu že skoraj popoln.

Skeptiki bodo sicer spet iskali napake in jih seveda tudi našli. Tudi Matrix jih ima, imajo pa jih tudi večji in uglednejši avtomobili od njega. Ampak to še ni razlog, da ne bi razmišljali o Matrixu. Samo zato ker je Hyundai, se še ne splača odnehati. Ima namreč toliko življenjsko uporabnih rešitev, da je prav gotovo zanimiv. S svojo majhnostjo in obenem prostornostjo ter prilagodljivostjo bi prav lahko ustrezal načinu življenja marsikaterega Slovenca.

Igor Pucihar

Foto: Uroš Potočnik