Predsodki?

Je pa, vsaj takšen, kot je bil testni Tucson, čisto na vrhu cenovne lestvice Tucsonov. Najbolje, da najprej kar razjasnimo, kako pri tem srednje velikem SUV pridemo do takšne cene (pred popusti).

Začne se tako, da v ponudbi modelov izberete tistega z najzmogljivejšim motorjem, kar pomeni dvolitrski turbodizel s 136 kilovati oziroma 185 ’konji’ (k temu avtomatsko sodi štirikolesni pogon), in seveda najvišjo stopnjo opreme Impression. Tule en namig: resno razmislite, ali potrebujete dizla – enako zmogljivega, a bolj uglajenega bencinca s 177 ’konji’ dobite za skoraj tri tisočake manj, pa še sedemstopenjski dvosklopčni menjalnik lahko doplačate namesto klasične osemstopenjske avtomatike, ki je bila doplačilo v testnem Tucsonu, saj k dizlu spada klasična avtomatika. Kateri menjalnik je boljši? Težko reči, je pa res, da je tale osemstopenjska avtomatika v Tucsonu zelo dober primerek.

Pravzaprav sta testnemu Tucsonu manjkali le dve doplačili. Prvo za nežni hibridni sistem (48-voltni), ki bi porabo še nekoliko zmanjšal (a ta na normnem krogu s 5,8 litra že tako, glede na zmogljivosti, samodejni menjalnik in štirikolesni pogon, ni velika), drugo pa za radarski tempomat. 900 in 320 evrov za ti doplačili bi ceno dvignili na 42 tisočakov. Ampak: Tucson je, kot boste lahko prebrali v nadaljevanju, sedaj postal SUV, ki si takšno ceno zasluži ne le glede na opremo, ampak tudi glede na druge lastnosti.

Tucson se je namreč iz SUV, namenjenega predvsem tistim, ki so si želeli več prostora in opreme za zmerno ceno – ob tem pa so se bili pripravljeni sprijazniti s pomanjkljivostmi pri podvozju, hrupnosti, materialih, asistenčnih sistemih in še čim –, spremenil v resnega konkurenta, ki s svojo tehnologijo lahko meša štrene prav vsakemu tekmecu. Infozabavni sistem, na primer (tega smo seveda vajeni že iz drugih modelov znamk Hyundai in Kia), je odličen, dobro povezljiv, lahek in intuitiven za upravljanje in z le eno opaznejšo napako: radio združuje kanale FM in DAB, in kjer je določena postaja (pri nas je takšnih večina) na voljo v obeh izvedbah oddajanja, samodejno preklaplja na DAB. Že res, da je zvok tako boljši, a pri nas tako ostanete brez prometnih informacij, nekatere postaje pa na digitalnem signalu tudi nimajo tekstnih informacij (na primer o skladbi, ki jo pravkar vrtijo). Če ste na oboje navezani, zna biti malo nadležno. Zaslon infozabavnega sistema bi lahko bil pri najbolje opremljeni različici tudi večji (in kaj več kot povprečno velik LCD-prikazovalnik med sicer analognimi merilniki bi mu tudi lahko namenili), a je osem palcev za daljnovzhodne avtomobile (z izjemo premijskih znamk) v resnici kar lepa velikost.

Okej, tudi podvozje seveda ni na ravni premijskih znamk, a po drugi strani ni nič slabše od nepremijske konkurence. Je sicer bolj nagnjeno k udobju, zato zna karoserija v ovinkih, sploh na slabši cesti, še vedno zanihati (ob tem pa se v notranjost vseeno prebije kak sunek s slabe ceste), a v celem gre za posrečen kompromis, ki se zelo dobo izkaže tudi na makadamu. Tam pride do izraza štirikolesni pogon HTRAC, ki spada v kategorijo tistih, ki so namenjeni predvsem uporabnosti, in ne vozniški zabavi (v osnovi gre motorni navor k prednjim kolesom, ob izgubi oprijema pa ga zna na zadnja kolesa poslati do 50 odstotkov) – a pri tovrstnem avtomobilu mu tega niti ne moremo zameriti.

V enaki kategoriji je osemstopenjska (klasična) avtomatika nove generacije, ki se izkaže za dovolj uglajeno in hitro. Skratka, tudi tu se Tucson izkaže, enako pa velja za notranjost. Sedenje je dovolj udobno (tudi za višje voznike), prostorov za drobnarije je dovolj, enako tudi za vzdolžni prostor zadaj. Oblika karoserije in štirikolesni pogon poskrbita, da prtljažnik ne podira rekordov, a je s svojimi 513 litri vseeno čisto dovolj velik za vsakdanjo in družinsko uporabo. Pohvalno je, da je ožji del tretjinsko zložljivega naslonjala na levi in da tudi v prtljažniku niso pozabili na priročne podrobnosti.

Takšnega Tucsona odlikuje tudi popoln paket asistenčnih sistemov. Večino jih pri Hyundaiu združujejo pod oznako Hyundai SmartSense. Tako aktivni tempomat kot sistem za ohranjanje voznega pasu delujeta dobro (a slednji preveč piska), seveda pa ne manjkajo niti nadzor mrtvih kotov, samodejno zaviranje z zaznavanjem pešcev in še in še – komplet je za ta razred tako rekoč popoln in deluje dobro.

In ko na koncu potegnemo črto? Tak Tucson sicer ne spada več v kategorijo ’poceni’, a ker hkrati tudi ne sodi v kategorijo ’ceneno’, se račun izide. Za tiste, ki so za avto pripravljeni odšteti (veliko) manj, pa je tako in tako na voljo tudi za pol manj denarja. Le predsodkov pred znamko ne smete imeti, a to je težava, s katero se Hyundai srečuje veliko redkeje kot nekoč.