Jaguar S-Type 2.7D Sport

Stipe, kot mu nekateri radi rečejo (oz. rečemo), je že stari znanec. Njegove dobre in slabe lastnosti tudi poznamo - in ena od prvih je bilo tudi pomanjkanje dobrega dizla. In slednjo težavo so rešili preprosto. S police so pobrali šestvaljnik, ki je nastal v sodelovanju PSA in Forda in ki je doma v kopici avtomobilov (in ima kopico bolj ali manj dolgih oznak), ga namestili pod pokrov motorja, ga povezali s 6-stopenjskim samodejnim menjalnikom in dobili tako dobro kombinacijo, da jo lahko mirno označijo z enim samim dejem, pa ne bo nihče pomislil, da je v nosu kak predpotopen de s posrednim vbrizgom.

Motor in menjalnik se odlično razumeta. Menjalnik lepo prikrije rahlo pomanjkanje navora v najnižjih vrtljajih, motor pa dejstvo, da je menjalnik škrt pri prestavljanju navzdol in občasno zmeden pri iskanju prave prestave. Lahko mu sicer pomagate ročno, a so hodi prestavne ročice kljub zgodovinski Jaguarjevi J-kulisi tako nenatančni, da zlahka preskočite kako prestavo. Pustite ga v D (če se vam mudi, vklopite še športni program) in uživajte. Kakšen sunek preveč pripišite pravemu angleškemu značaju.

Sicer pa: da ta Jag ni namenjen dirkačem (če sodite v to kategorijo, zamenjajte D z R), dokazujejo tudi naše meritve. Devetsekundni pospešek do 100 kilometrov na uro ni nekaj, s čemer bi se hvalili, zato pa je 208 konjev oziroma (ne vrhunskih) 435 njutonmetrov navora doma na avtocesti med 100 in, recimo, slabimi 200 kilometri na uro.

Tam se kombinacija motorja in menjalnika znajde najbolje, hrupa (motorja in vetra) je malo, sedeži so udobni in ker je avtocesta ravna, ne boste opazili, da jim manjka bočne opore. Slabih deset litrov na 100 kilometrov pa pomeni kakih konzervativnih 600 kilometrov ali tri do štiri ure med postanki . . Če k temu prištejemo še odličen avdiosistem, smo ravnokar našli idealen način uporabe Stipeta.

Ja, seveda gre tudi drugače: izklopite elektroniko, lotite se ročnega prestavljanja in hitro boste ugotovili, da zna tale Jag lepo drseti iz ovinka v ovinek, da je volan dovolj neposreden, da takšno opravilo ni stresno, temveč zabavno, in da je podvozje z zavorami vred doraslo tudi takšnemu načinu nabiranja kilometrov. Zadnje gume se bodo sicer pritoževale, a je vredno.

Ostanek? Tipičen Stipe: inštrumenti in še kaj so obrobljeni s kromom, na sredinski konzoli je rahlo nepregledna kopica gumbov, sedenje je nekoliko previsoko, a udobno, zadaj prostora ni v izobilju, prtljažnik je presenetljivo dolg. Razvaja usnje, nekoliko živcira kak čriček, predvsem tam, kjer se usnje podrgne ob plastiko. Ja, tudi to je del angleškega šarma.

Dušan Lukič

Foto: Aleš Pavletič