Kratek test Citroën Berlingo Multispace BlueHDi 120 XTR

S tem pravzaprav ni več toliko težav. Včasih so bili takšni avtomobili bolj dostavniki s sedeži kot zelo praktični družinski avtomobili, a se je z leti in razvojem vse skupaj zasukalo veliko bolj v prid družinski uporabi. Osveženi Citroën Berlingo je odličen dokaz, kako daleč smo prišli.

Res je, plastika je trda in tu pa tam boste na zadnji strani kakega plastičnega dela našli kak bolj oster rob, a ko pogledamo bistvo, torej udobje in varnost, je Berlingo zelo osebne sorte. Ob zadnji prenovi je dobil nekaj varnostnih dodatkov, vključno s sistemom za samodejno zaviranje pri mestnih hitrostih (do 30 km/h), predvsem pa tudi velik LDC-zaslon (seveda občutljiv za dotik), s katerim je upravljanje infozabavnih funkcij veliko prijetnejše, poleg tega pa je tudi povezljivost s pametnimi mobilniki boljša.

Po tej plati je takšen Berlingo povsem enakovreden osebnim avtomobilom enakega cenovnega razreda – jih pa močno prekaša pri uporabnosti. Škatlast zadek pomeni ogromen prtljažnik, ki že pod polico požre vso počitniško družinsko prtljago (pa še kaj prostora odpade), če pa za zadnjo klop namestite predelno mrežo (kar je opravek, ki vzame nekje med 30 sekundami in minuto), lahko na morje peljete ne le vsebino hladilnika, ampak še hladilnik sam. Avto za Čehe, bi včasih rekli. Seveda Berlingo svojih dostavniških korenin (oziroma tega, da je z dostavno različico v tesnem sorodstvu) ne more povsem skriti. Materiale v notranjosti smo že omenili, podobno velja (ko gre za višje voznike) za položaj za volanom, pa tudi pri zvočni izolaciji ni prav v vrhu razreda.

Voznika lahko zmoti še nenatančna in glasna prestavna ročica (kar je znana menjalniška bolezen v koncernu PSA, ki pa so jo pri bolj osebnih modelih že uspešno ukrotili), je pa treba priznati, da je šeststopenjski ročni menjalnik dobro izračunan, zato je najzmogljivejši,120-'konjski' dizel sposoben Berlinga živahno premikati tudi, ko je ta bolj naložen – ob še vedno dovolj ugodni porabi. Oznaka XTR pomeni, da je ta Berlingo na oko in po odmiku trebuha od tal rahlo bolj terenski, kar pomeni tudi nekaj plastičnih obrob ob straneh in spredaj. Da ni čisto običajen Berlingo, dokazuje tudi gumb sistema Grip Control, ki ukazuje sistemu za nadzor zdrsa koles (in stabilnostnega sistema) in vozniku omogoča, da izbere med nastavitvami za asfalt, sneg, makadam (pesek) ali blato.

Ali pa sistem izklopi (vendar le do hitrosti 50 kilometrov na uro). Ko smo ga pred časom (sicer v modelu C5) preizkusili v bolj ekstremnih razmerah, se je izkazal, med kar obsežno uporabo testnega Berlinga, na (tudi slabih) makadamskih cestah pa ga, roko na srce, nismo potrebovali. Da je volan tudi posredne vrste, je pričakovano, in da podvozje dovoljuje precej nagibanje karoserije (je pa zato, še posebej, če Berlingo ni povsem prazen, udoben), tudi ni presenetljivo (in ne moteče). Takšne stvari pač sodijo v tak avto – in tisti, ki potrebujejo avto, ki bo zlahka vozil družino s prtljago ali se v hipu spremenil v avto, v katerega zlahka pomečete kolesa (ali celo kak motocikel) ali drugo večjo športno opremo, bo vedel, zakaj so potrebni kompromisi. Lahko bi jih bilo manj – vendar ne za 23 tisočakov.

Dušan Lukič n foto: Saša Kapetanovič