Temu avtomobilu lahko upravičeno rečemo prostorski čudež

Za čim manj denarja dobiti čim več: to je matematika, ki je pri Dacijinih avtomobilih najbolj očitna. Toda ko se pojavi enačba, v kateri nastopajo številke 4,55 (dolžinski metri), 7 (število sedežev) in 1 (prostornina motorja v litrih), se zdi, da rezultat, pa kakor koli že obračam številke, ne bo pozitiven. Niti realna vrednost. A romunski in francoski (ali pa obratno) inženirji znajo vsake toliko presenetiti.

Joggerja smo sicer že preskusili, a je bil opremljen zgolj s petimi sedeži in bencinskim motorjem s 100 konjskimi močmi, ki se zadovolji tudi s plinom namesto bencina. Oprema, ki ne poudari njegovega resničnega potenciala. Že tedaj se je urednik čudil njegovi prostornosti v zadnjem delu.

Prostora je namreč dovolj tudi za dodaten par sedežev, ki ga res ne smem poimenovati kot zasilnega. Čeprav druga vrsta sedežev ne ponuja vzdolžnega pomika, sem v tretji ob 190 centimetrih višine našel dovolj prostora nad sabo in pred seboj. Pravzaprav sem se ob visoko postavljenih sedežih druge vrste, kjer sem bil obsojen na to, da namesto skozi vetrobransko steklo gledam malodane v strop vozila, v tretji vrsti počutil celo nekoliko bolje kot v drugi. Takole pridvignjen položaj bodo znali nižjerasli še bolj ceniti.

Pri Dacii so bili tako dobrodušni, da so tudi v tretjo vrsto na boke vozila namestili zajetna naslona za roke. In tudi stekla na obeh straneh so dovolj velika, da preženejo morebiten občutek klavstrofobije, poleg tega pa jih je moč celo odpreti – no, vsaj pripreti.

Da je preprosto včasih najbolje, dokazuje tudi sistem za vstop v tretjo vrsto. Za to je namreč treba zložiti le desni sedež, pri tem pa zgolj sprostiti vzvod v obliki tekstilnega traku v naslonjalu, položiti naslon, dvigniti sedalni del v navpičen položaj in že je tu odprtina, dovolj velika, da sem se brez večjega napora spravil v zadnjo vrsto.

Seveda je takšen Jogger precej omejen v prtljažniku. Prostora ostane namreč le še za 160 litrov, rolo prtljažnika pa se tedaj z nekaj potezami skrije v dno prtljažnika. Zadnja sedeža sicer zavzameta kar nekaj prostora tudi v zloženem stanju. Namesto 700 litrov, kolikor znaša prostornina petsedežne izvedbe, razpolaga namreč »le« še s 599 litri. Kar pa je seveda še vedno povsem dovolj za večino potencialnih uporabnikov.

Kabina je sicer pričakovano precej »plastična«, nekaj kovinskih elementov in tekstilnih prevlek s penasto podlogo pa skrbi za boljši občutek, a obenem prinaša tudi občutek enoličnosti. Kljub temu je počutje povsem solidno. Prepričajo tudi sedeži, ki ponujajo dovolj bočne opore, visok naslon je dobra podpora celotnemu hrbtu, vzglavnik pa zadnjemu delu glave že v osnovnem položaju. Morda so res malce mehkobni, a se kljub temu zdi, da tudi na daljši poti s tem ne bi imel prevelikih težav.

Ne dinamika, udobje. A s kompromisi

Udobju in mirni vožnji v prid je sicer nastavljeno tudi podvozje avtomobila, večje hitrosti pa mu ne denejo dobro, saj je pri nekoliko bolj dinamični vožnji čutiti več nagibanja karoserije. Tudi volanski mehanizem – čeprav brez izrazite pomoči servomehanike – ne ponuja prav veliko informacij o tem, kaj se dogaja pod sprednjimi kolesi.

Da bodo zdrsnila, sem tako brez vnaprejšnjih opozoril (sicer po nekaj prevoženih kilometrih že pričakovano) izvedel šele, ko je do tega že prišlo. Seveda pa se vse te kritike pojavijo šele ob priganjanju. Nak, tole ni avto za idealno linijo in lovljenje sekund. Po vrhu je treba upoštevati tudi 20-centimetrsko oddaljenost od tal – številka, s katero Jogger na tem področju konkurira tudi marsikateremu križancu (kar sam načeloma ni), zaradi česar je nagibanje karoserije povsem razumljiv pojav.

Nisem mogel mimo grobega blaženja na kratkih zaporednih grbinah, pri čemer so se sunki izpod koles v večji meri prenesli v kabino. Ob tem naj sicer poudarim, da sem se večino časa z Joggerjem vozil sam, tu in tam še v dvoje, a če bi nas bilo v kabini pet ali sedem, bi bilo verjetno nekoliko boljše.

Se pa z enim ali dvema potnikoma v kabini brez težav sooča litrski bencinski trivaljnik, povezan s šeststopenjskim menjalnikom. Motor(ček) namreč glasno zapoje ob zagonu (z zvočno izolacijo pri Dacii pač varčujejo) in tudi po zaslugi kratkega menjalnika (in majhne teže) hitro pokaže svojih 110 »konjev« moči, še zlasti pa ta dolgohodni motorček prepriča z navorom in prožnostjo.

Z mesta že v programu Eco, katerega namen je zmanjševanje porabe goriva, skoči povsem dostojno, kratko prestavno razmerje prvih štirih prestav pa mu omogoča, da kljub »zaspanosti« pri nižjih motornih vrtljajih dovolj hitro doseže največjo zunaj mest dovoljeno hitrost. Šesta prestava je tukaj precej daljša in tako primerna za uporabo na avtocesti, kjer tako poraba ne bo previsoka – pri 130 kilometrih na uro bo dosegla sedem litrov, na testnem krogu pa se je številka ustavila pri šestih litrih in pol.

Upal bi si trditi, da je inženirjem iz pogonskega sklopa uspeli iztisniti vse, kar se je dalo. Se pa sprašujem, ali bi se omenjeni pogonski sklop lahko spopadel tudi s težo šestih (ali celo sedmih) potnikov, kolikor je mest v kabini. Dizelska možnost v ponudbi bi bila zato več kot smiselna.

Na splošno pa je Jogger zanimiv paket, ki prepriča s svojo privlačno podobo (ta je že dobila posodobitev v skladu z novim obrazom znamke), prostornostjo, nezahtevnostjo in nekaj terenskimi geni. Ah, pa cene, kjer je tako ali tako favorit, sploh omenil nisem.