Takšen Ford pa utegne zadovoljiti potrebam večine družin. Tudi vaše?

Pravzaprav so pri Fordu športno terensko izvedbo naredili tudi zato, da bi nekoliko ublažili praznino, ki je nastala po upokojitvi enoprostorskega Galaxyja in hkrati ustregli tistim, ki se radi zapeljejo tudi po kakšni makadamski podeželski cesti. No, ampak kar takoj lahko pozabite na vožnjo po brezpotjih, kajti plastične obloge blatnikov in pragov ter še nekaj drugih plastičnih elementov je vse, kar spominja na trenutno zelo priljubljeno avtomobilsko kategorijo.

Oddaljenost karoserije od tal namreč ni niti za centimeter večja kot pri običajnih izvedbah, mehanska zapora diferenciala z omejenim zdrsom je le za doplačilo, a tudi 17-palčna aluminijasta platišča s klasičnimi pnevmatikami niso namenjena vožnji v blatu.

No, vsekakor pa je Tourneo Custom radodaren s prostornostjo potniške kabine. Udobno potovanje se pri tovrstnih vozilih začne že pri vstopu v zadnji del skozi bočna drsna vrata na obeh bokih. Začuden sem, da se ta vselej odpirajo ročno, kajti tudi med ponudbo dodatne opreme ni elektrificiranega pomika. Udobni sedeži so zadaj razporejeni v dve vrsti, dovolj prostora je tudi za nekoliko višje in zajetnejše potnike.

Sedežnih kombinacij je veliko, s kar nekaj truda pa se notranjost lahko spremeni v mobilno konferenčno sobano. Odstranjevanje ni ravno lahkotno in zahteva precej krepke roke, a se zato prtljažni del lahko krepko poveča, sidrišča sedežev pa je mogoče uporabiti kot nosilce koles. S tem možnosti za prevoz športnih rekvizitov še ni konec – jadralne deske in kaj podobnega je mogoče prevažati na strehi, vendar boste pri natovarjanju potrebovali ustrezno lestev.

K široki uporabnosti tega dostavnika precej pripomore tudi najmočnejša izvedba sodobnega 2-litrskega prisilno polnjenega dizelskega štirivaljnika s 136 kilovati (185 »konji«). Še vedno rahlo tovornjaško godrnjavi motor ima zadostno zalogo moči in navora tudi za premikanje polno obremenjenega vozila. V testnem Tourneu Custom je bil povezan s šeststopenjskim samodejnim menjalnikom, ki svoje poslanstvo opravlja razmeroma mehkobno in brez večjih zamud, zaradi katerih bi se motorni vrtljaji povzpeli v neželene višave.

Obstaja tudi možnost prilagajanja delovanja menjalnika voznikovemu okusu, čemur je namenjeno majhno stikalo na prestavni ročici. Pri naglejšem speljevanju menjalniška avtomatika ne pokaže uglajenosti, saj se prednji pogonski kolesi brez sramu zavrtita v prazno in tudi stikalo za speljevanje na spolzkih podlagah ni v posebno pomoč. Podvozje je naravnano na potniško udobje in vozilo brez večjih pretresov prenaša cestne grbine, medtem ko sprednji del pri hitrejših vstopih v ovinke rahlo sili navzven in zato je budnost voznika nujna, kajti največkrat so potrebne korekcije z volanom.

Nekoliko drugače bi bilo z mehansko zaporo diferenciala, ki delno pomaga v blatu, snegu ali zgolj na mokrem asfaltu in tudi v zavojih. Vendar je ta priporočljivi dodatek za več vozniške samozavesti in oprijema, ki stane 1.520 evrov, na voljo le pri ročnem menjalniku, torej se je treba odpovedati udobju, ki ga ponuja avtomatika.

Voznikov delovni prostor zelo spominja na Fordove osebne avtomobile, tako s preglednimi merilniki in zvečine logično nameščenimi stikali kot tudi s priročnim volanskim obročem. Torej nič pretresljivo novega ali vzburljivo drugačnega, z izjemo tretje generacije komunikacijskega sistema z novim velikim osrednjim zaslonom, na katerem je večino nastavitev mogoče opraviti z dotikom.

Tourneo Custom torej pričakovano solidno opravlja svoje prevozniške naloge; uspešno vozi med srednje velikimi potniškimi dostavniki in hkrati delno nadomešča izumrlo vrsto večjih (družinskih) enoprostorcev. Nadgradnja z opremo Active je sicer bolj estetska kot vsebinska in seveda namenjena predvsem tistim, ki do svojega dostavnika kažejo posebno navdušenje.