Kratek test: Hyundai ix20 1.6 CRDi Style

Marsikdo vpraša: »Kaj pa je sploh ix20?« Več odgovorov je pravilnih: je naslednik Matrixa, je mali limuzinski kombi, torej istega velikostnega razreda kot Clio, le da je karoserijsko nadgrajen v enoprostorca, je dobre štiri metre dolg avtomobil z mestnimi in zunajmestnimi ambicijami in je, kot rečeno, Hyundaiev pogled na to, kakšen mora tovrsten avtomobil biti.

Pri Hyundai imajo verjetno v tem trenutku najbolj modro dolgoročno razvojno usmeritev med vsemi avtomobilskimi znamkami; tisto, kar so začeli pred dobrima dvema desetletjema, se danes udejanja v odličnih izdelkih in (zasluženo) dobrem imidžu blagovne znamke.

In ix20 je vsekakor odličen primerek te usmeritve in dokaz, da si znamka dober imidž zasluži. Še za današnje, že zelo napredne standarde, se ix20 izjemno lahkotno pelje: ker ima mehko vzmet stopalke sklopke (pa tudi zavora in plin sta med bolj mehkimi) in ker je volanski servo zelo močan, se pravi, da je sila, potrebna za sukanje obroča, zelo majhna. Poleg tega se v njem visoko sedi, kar pomeni, da voznik vidi blizu pred avtomobil in daleč čez klasične avtomobile v koloni. Takšen je ena boljših interpretacij avtomobila za vozniško manj izkušene družinske voznike, pa tudi za starejše voznike in na splošno za vsakogar, ki mu je športnost na zadnjem, lahkotnost pa na prvem mestu med zahtevami.

Da bi jim uspevalo na evropskih trgih, ima Hyundai razvojni center v Nemčiji, vključno z oblikovalskim birojem. Nič čudnega, da je tudi ix20 na naši stari celini všečen, kar pa še zlasti velja za notranjost – ta je močna evolucija Hyundaievega pogleda na obliko notranjosti zadnjih nekaj let, a hkrati nima prav nič s tistim, kar smo od Korejcev dobivali še pred – recimo – dobrim desetletjem. Znotraj je sicer veliko oblikovalskih elementov, a še varno pred mejo kiča, obenem pa je vse pregledno, ergonomsko. Vse to še zlasti velja tudi za merilnike, večja zamera gre morda le na račun potovalnega računalnika, ki gosti ogromno podatkov, brskanje med njimi je pa le enosmerno.

Izbrati takšen motor tudi ni slabo: zdi se, da se mehko vrti in da se rad vrti vse do rdečega polja, kljub temu pa ima značilen dizelski značaj: da se zbudi pri 1.200 vrtljajih v minuti, da pri 1.700 že pošteno vleče, da mu pri 3.500 poide sapa in da zna voziti tole skoraj tono in 300 kilogramov težko karoserijo tudi s šestimi litri goriva na 100 kilometrov.

Zato – če se najdete znotraj ciljne skupine kupcev – ne omahujte in ix20 preizkusite. Zelo verjetno vas bo pozitivno presenetil v vseh pogledih. Takšen pač je.

Bese­di­lo: Vinko Kernc, foto: Saša Kapetanovič