Tisti, ki je nekje vmes

Rahlo preoblikovanje sprednjega in zadnjega dela, novi žarometi, zadnje luči s svetilnimi diodami ter posodobitev komunikacijske tehnologije in nekaj novih elektronskih pomočnikov – vse to se namreč zdi nekako premalo ambiciozno. Je pa treba hkrati upoštevati, da je bil Q2 že v svoji prvotni podobi zelo zrel avtomobil, čeprav z zunanjostjo, ki je nekje med kombilimuzino in športnim terencem, ni ustrezal vsem okusom.

No, zdaj je z izrazitejšo masko hladilnika in zajetnejšimi bočnimi obrobami pridobil nekaj terenske moškosti, ki mu je doslej manjkala. In zato je zdaj najmanjši Audijev križanec daljši za komaj omembe vrednih 17 milimetrov.

Tudi v notranjosti se ni zgodilo nič prevratniškega. Prostorsko in elementarno je potniška kabina ostala skoraj nespremenjena, če odštejem nove barve oblazinjenja sedežev in notranjih oblog ter še nekaj drugih malenkosti. Seveda, času in razmeram primerno je instrumentna plošča vstopila v digitalno dobo. Merilniki so še zmeraj vzorno pregledni in zemljevid navigacije na odličnem 8,3-palčnem osrednjem zaslonu je lahko okrašen z barvnimi pokrajinskimi slikami. Glede instrumentarija torej nimam nobene pripombe, vse je dobro urejeno. Kritiko si zasluži le nekoliko ostarela ročica regulatorja hitrosti, ki bi jo lahko nadomestili s stikali na volanu.

Še en dokaz necelovitosti prenove je okroglo vrtljivo stikalo za upravljanje komunikacijskega sistema in nastavitev – ampak, če sem iskren, še sreča, da je tako, ker so ta opravila veliko laž- ja in varnejša kot z dotiki ploščic na digitalnem zaslonu. Po tej plati je torej Q2 na veliko veselje ljubiteljev klasike bliže prejšnji kot zdajšnji generaciji modela A3. In enako velja tudi za stikala, namenjena nastavitvi klimatizacije, ki so prav tako, spet pravim k sreči, ostala mehanska.

Občutki za volanom prenovljenega Q2 so enaki, kot so bili doslej. Ugaja razmeroma visok položaj sedenja, ki skupaj z velikim vetrobranskim stek­lom daje občutek, da je avtomobil večji, kot je v resnici. Volanski obroč je ostal enake velikosti in tudi stikala na njem, ponavljam že tretjič, so k sreči še vedno mehanska, namesto drsnikov, (pre)občutljivih za dotik, kar lahko včasih bolj zagreni kot pa olajša vozniško življenje.

Pri izbiri motorjev ni prav veliko mož­nosti in med bencinskima strojema se mi zdi 1,5-litrski prisilno polnjeni štirivaljnik boljša izbira kot litrski trivaljnik, ki je za dinamičnejšo vožnjo premajhen in prešibak. Čeprav Q2 ni veliko težji, je pa precej više nasajen kot A3. Motor s 110 kilovati oziroma s 150-glavo konjenico ima povsem dovolj energije, izkaže se s prožnostjo in gladkim tekom brez pretiranih zvočnih ekscesov v višjih vrtljajih. Vseh 250 njutometrov navora je namreč na voljo že pri zelo nizkih 1500 vrtljajih in potem se navorna krivulja spremeni v ravno črto vse do številke 3500.

S tehnologijo izklopa dveh valjev, kadar motor ne potrebuje vse moči, se zdi, da bi se dalo zlasti med tako imenovanim jadranjem prihraniti nekaj kapelj bencina. Na merilnem krogu je poraba znašala 7,4 litra na 100 kilometrov, torej slab poldrugi liter nad najnižjim tovarniško obljubljenim podatkom.

Žal je samodejni dvosklopčni menjalnik nekoliko počasen in zdi se, da z enakomerno hitrostjo premika zobnike ne glede na motorno obremenitev in si vselej vzame čas za odzive, ko voznik že popusti stopalko za plin. In tudi izbiri dinamičnega voznega programa ne uspe v celoti nevtralizirati S-Tronicove anemičnosti. Zato bodo morali pri Audiju začeti razmišljati o kakšni drugačni rešitvi ali pa prenovi predvsem mehatronskega dela. Ob tem, da je prestavljanju še vedno namenjena običajna ročica, in ne kakšen stikalni nadomestek, pa sem vsekakor pogrešal volanska vzvoda.

Obnašanje na cesti je povsem v slogu Audijevih avtomobilov s sprednjim pogonom, torej samozavestno in brez rdečice na obrazu skozi ovinke, kjer se križanec počuti gibčno in suvereno zaradi zanesljivega oprijema. Nekoliko čvrstejše zaznavanje cestnih grbin je kompromis, ki ga je treba skleniti, a sem ga hitro pozabil vsakokrat ob dosegu potovalne hitrosti na avtocesti, kajti Q2 resnično mirno drsi po gladkem asfaltu in tistemu, ki sedi za volanom, ponuja občutek, da ne potuje s plebejskim avtomobilom. Kdor hoče kaj več, si lahko za dodaten denar omisli dinamično prilagajanje blažilnikov (to vsekakor priporočam) ali pa kar šport­no podvozje.

Je bila torej prenova Audija Q2 zadostna ali premalo ambiciozna? Nekje vmes. Že prej je bil to zelo prijeten, vendar premalo opažen avtomobil, česar so ne nazadnje krivi tudi pri Audiju s kopičenjem modelov v družini Q. Kakorkoli že, osvežitev je bila potrebna in koristna.