Kratki test: Citroën DS3 Cabrio THP 155 Sport Chic

Se še spomnite C3 Pluriela? Tistega kabrioleta, pri katerem se je mehka streha najprej električno zapeljala nazaj in navzdol (kot pri DS3 Cabriu), potem pa jo je bilo treba ročno poriniti navzdol, v prtljažnik in nato sneti oba vzdolžna strešna loka? Takrat se je Pluriel sicer res spremenil v pravi kabrio, a ker za strešna loka ni bilo prostora v avtomobilu, je v dežju postal tudi nepremičnina, pokrita z zasilnim pregrinjalom.

Očitno so pri Citroënu ugotovili, da kupci tako zapletenega kabria ne potrebujejo, zato so, kot smo že zapisali, ostali le pri prvem delu pomika strehe. Torej s pritiskom na tipko nad vetrobranskim steklom (ki je, mimogrede, očitno prišla s polic, na katerih hranijo arhivske tipke za premik oken v starih Citroënih) platno na strehi najprej zapeljemo do zadnjega roba 'strehe' (nekje nad zadnjimi sedeži), s ponovnim pritiskom pa se zloži zadnje okno (to je sicer stekleno, a brez brisalnika) in streha se postavi na mesto, kjer je bilo prej okno.

In kaj imamo potem? Prvič: nekaj malega vetra na prednjih sedežih. Če spustite še prednji okni, ga je seveda več, a vsakem primeru ne toliko kot v klasičnem kabrioletu (in to utegne biti nekaterim všeč). Če dvignete še mrežico nad vetrobranskim steklom, ga je še manj. Drugič: oba (široka) strešna loka sta še vedno tam, kjer sta bila prej. To pomeni, da voznik niti ne opazi, da sedi v 'kabrioletu' – občutek je podoben, kot bi sedeli v klasičnem avtomobilu z velikim odprtim strešnim oknom. Tisti, ki si želijo kabrio, bodo razočarani, nekaterim pa bo takšna rešitev všeč. Kabrio brez kabrioletovstva, recimo.

In tretjič: ne kaj imamo, ampak česa nimamo. Nimamo namreč preglednosti nazaj. Zložena streha je namreč tako visoka, da skoraj (sploh pri nižjih voznikih) popolnoma prekrije dogajanje na cesti za avtomobilom. Največ, kar boste lahko prebrali, je številka mestnega avtobusa, ki stoji za vami. Tista, ki jo ima napisano nad vetrobranskim steklom.

In ker sta oba prednja (A) strešna stebrička debela in ker (o tem več v nadaljevanju) tudi preglednost nazaj v testnem DS3 Cabriu ni bila vrhunska, se je treba zavedati, da ima DS3 Cabrio opazne težave s preglednostjo.

Kaj moti pogled nazaj, ko je platnena streha nad glavo? Zadnji rob notranje obloge. Tega naj bi zadnje okno, ko se postavlja na svoje mesto, sicer pritrdilo na njegov nosilec, a se to običajno ne zgodi. Če nismo zlezli na zadnje sedeže in ga pritrdili ročno, je zakrival zgornjo skoraj četrtino zadnjega stekla in tako višjim voznikom zakrival dogajanje za avtomobilom. Upajmo, da je to le pomanjkljivost testnega DS3 Cabria.

Vmesni zaključek: DS3 Cabrio v resnici ni prvi kabrio, ima sicer nekaj dobrih lastnosti (predvsem za tiste, ki si ne želijo preveč piša in trušča), a tudi kup resnih pomanjkljivosti na kabrioletskem področju.

Kaj pa ostanek avtomobila? Tu je pritožb veliko manj. DS3 s tem motorjem smo pri Avto magazinu že preizkusili in nismo se pritoževali. Spredaj se sedi dobro (za majhne Citroëne celo nepričakovano vzdolžno prostorno), od zadnjih sedežev pa pri avtomobilih te velikosti tako in tako ne gre pričakovati čudežev – so pa še uporabni. Škoda je, da je merilnik hitrosti premalo pregleden (ker so razdelki na njem popolnoma linearni), a se DS3 Cabrio za to oddolži s serijskim omejevalnikom hitrosti in tempomatom. Volan je ravno prav velik, krmiljenje natančno, podvozje pa sicer naklonjeno vijuganju skozi ovinke, a vseeno dovolj udobno, da se zmanjšanje togosti karoserije, ki je posledica odstranjene trdne strehe, ne pozna preveč. In ker se iz izpuha turbobencinskega štirivaljnika pri nižjih vrtljajih oglaša prijetno športno brbotanje, pri višjih pa veselo in odločno vleče (zmogljivosti so zaradi le 30 kilogramov večje mase Cabria v primerjavi z navadnim DS3 skoraj enake), je počutje dovolj športno uživaško, da DS3 hitro priraste k srcu. Testno porabo, ki sicer ni najugodnejša, je mogoče pojasniti z veseljem motorja (in voznika) do dela pa tudi z dejstvom, da je motor hkrati dovolj uglajen, da se je treba navaditi, da je treba za res varčno vožnjo redno posegati po ročici (korektnega) šeststopenjskega ročnega menjalnika in motor držati med dobrim tisočakom in 1.700 vrtljaji. To zmore brez (zvočnega ali 'tresljajskega') pritoževanja, poraba pa utegne biti takrat tudi pod sedmimi litri. Če ste bolj uživaške sorte, bo preskočila osmico, a v takih razmerah tudi testnih 8,6 litra ni pretirana številka – vendarle gre za športnega malčka.

Pravzaprav ostane le še ena graja, a je ta v resnici le kompromis, ki ga bo moral vsak (morebiten) kupec sprejeti sam: zaradi pomične strehe prtljažnik ni tako uporaben, kot je pri navadnem DS3. Njegova odprtina namreč ni največja (sicer je opazno večja od tiste pri poštnem nabiralniku, ne more pa se primerjati s klasičnimi petvratnimi kombilimuzinami) pa še zapiranje pokrova je, predvsem v mokrem, občasno nadležno opravilo, ker na njem ni resnega oprijemala, temveč le nekaj izboklin v kromirani (in običajno umazani) letvici. Ampak če vas ne zmotijo druge pomanjkljivosti, vas tudi tale ne bo. Če pa so vas odvrnile že tiste prej, je za to v resnici vseeno ...

Končno sliko da seveda cena: slabih 24 tisočakov za avtomobil z vso opremo, ki jo je imel testni DS3 Cabrio (vključno z usnjenim oblazinjenjem in ogrevanjem sedežev, navigacijo, samodejnimi brisalniki in lučmi ...), ni veliko, tudi v primerjavi s konkurenco (207 CC, Beetle Cabriolet, Mini Cooper S Convertible in podobni) ne.

Besedilo: Dušan Lukič
Foto: Saša Kapetanovič