Nič več sramežljiv

Spominjam se časov pred desetletjem in pol, ko se je Dacia po zaslugi Renaulta pojavila na slovenskem trgu in nagovorila nekoliko manj zahtevne kupce. V času blaginje so jo nekateri gledali postrani, Romuni pa se na to niso kaj dosti ozirali, ampak so le pridno delali in naposled javnost presenetili s prvim, tudi na pogled všečnim terencem Dusterjem. Ta je pred dvema letoma na trg zapeljal v povsem prenovljeni podobi in dokazal, da kljub poreklu ne velja za cenen avtomobil.

Spomnim se novinarskih začetkov, ko mi je nekdanji sodelavec Matevž dejal, da bom avtomobilska testiranja najverjetneje začel s kakšno Dacio, nato pridejo na vrsto 'boljši' avtomobili. A testni Duster je bil drugačen. Boljši. Oznaka Adventure, ki so jo namenili najbolje opremljenemu Dusterju, namreč predstavlja vrh ponudbe, in to rad pokaže že na zunaj.

Še več, z zajetnimi nosilci za prevoz prtljage na strehi, aluminijastimi in plastičnimi pragovi ter zaščitnimi dodatki v kombinaciji z živo oranžno barvo deluje celo nekoliko nastopaško – a ne preveč! S strešnim kovčkom, ki je del paketa, je namreč videti kot pravi prijatelj za avanture po brezpotjih.

Za te pa je tudi dobro pripravljen. Čeprav mu poudarjeni stranski pragovi – ki so mi pri zlaganju potapljaške opreme in opreme za kampiraje v strešni kovček prišli še kako prav, kot stopnica – odvzamejo nekaj milimetrov višine, pa se blatnih brezpotij, makadama in grbin, ki se jih z običajnim avtomobilom ne bi lotil, Duster ne ustraši.

Nasprotno, štirikolesni pogon svoje delo opravlja odlično, terenski vožnji pa je prilagojen tudi menjalnik. Ta namreč ponuja izredno kratko prvo prestavo, s katero so učinkovito nadomestili odsotnost reduktorja in pomanjkanje navora pri nižjih motornih vrtljajih, zaradi česar je med mestno vožnjo skorajda nisem uporabljal.

Kljub temu so prestavna razmerja odmerjena dovolj dobro, da se (v nižjih obratih nekoliko anemičen) motor v najvišji prestavi tudi na avtocesti ne napreza preveč. Pri premagovanju ovir – ali pa tudi na ozkih parkirnih mestih – sem bil Dacii hvaležen za vgradnjo kar štirih kamer, med katerimi je mogoče preklapljati kadarkoli.

Kot ustrezno nastavljeno se je pokazalo vzmetenje vozila. Ne spada med najčvrstejše na trgu, kar pomeni, da bo hitra vožnja skozi zavoje v najboljšem primeru vsaj neudobna. Ob normalni vožnji teh težav ni, kakor tudi ne med terensko vožnjo. Strah pred zibanjem kot na trajektu med Krkom in Cresom v slabem vremenu je torej odveč, še vedno pa uspešno blaži neravnine na slabem makadamu, med vožnjo prek korenin in na cestnih neravninah.

Iz tehničnega vidika lahko tako menjalniku zamerim le dve stvari. Še najbolj moteč je tako nenatančen izbirnik prestav, saj se mi je večkrat zgodilo, da sem ga namesto v drugo potisnil v četrto prestavo - sila neprijetno še posebej med pospeševanjem. Poleg tega bodo posamezniki z ostrejšim sluhom hitro opazili glasno delovanje oziroma 'žvižganje' menjalnika.

Motor na drugi strani deluje dovolj tiho, čeprav gre za bencinski štirivaljnik, pa je njegova poraba v mejah normale – tudi na relacijski vožnji in z omenjenim strešnim kovčkom je mogoče doseči porabo dobrih sedmih litrov. Ni malo za nekoga, ki letno naredi veliko kilometrov. Seveda pa vsak sam najbolje ve, kakšne so njegove želje in potrebe.